Kritične surovine in materiali: je sploh smiselno iskati najdišča bližje Evropi?

V vse bolj povezanem svetu, ki ga zaznamujeta tehnološki in industrijski razvoj, je razpoložljivost nekaterih virov postala ključnega pomena. Ti viri, znani kot kritične surovine in materiali, zajemajo vrsto elementov, mineralov in kovin, ki so bistveni za delovanje svetovnega gospodarstva (mednje sodijo redki zemeljski elementi, litij, kobalt, kovine platinske skupine in podobno). Potrebujemo jih za proizvodnjo visokozmogljivih magnetov, ki se uporabljajo v vetrnih turbinah, električnih vozilih in elektronskih napravah; litij in kobalt sta bistveni sestavini akumulatorskih baterij, ki poganjajo prenosno elektroniko in električna vozila, platinske kovine so nujen del katalizatorjev v avtomobilih. Ti materiali so ne nazadnje tudi sestavni del najsodobnejših tehnologij, kot so sistemi za obnovljive vire energije, sistemi za shranjevanje energije in napredni medicinski pripomočki.

Prehod na čiste vire energije in vse večje povpraševanje po električnih vozilih sta razpoložljivost teh materialov še dodatno obremenila, s tem pa pritisnila na države zunaj Evrope, kjer poteka njihovo pridobivanje. Kako in od kod bomo v prihodnosti pridobivali te dragocene surovine? In kakšne so alternative?

Lahko brez kritičnih surovin sploh dosežemo zeleni prehod?

Evropski zeleni dogovor vsebuje tudi naslednja cilja: doseganje ničelnih neto emisij do leta 2050 in ločitev rabe virov od gospodarske rasti. O drugem omenjenem cilju - ki zapoveduje, da lahko imamo gospodarsko rast le pod pogojem, da rabimo manj naravnih virov! - javnost dejansko še ne razpravlja. "Se pa z njim v veliki meri ukvarjamo v okviru Mednarodnega panela za vire (to je ena najuglednejših svetovnih raziskovalnih mrež op. a.)," pravi Janez Potočnik, nekdanji evropski komisar in sopredsednik omenjenega panela.

Raba virov (biomase, kovin, nekovinskih materialov, fosilnih goriv) in predvsem kritičnih surovin že prihaja v center politične pozornosti - predvsem zato, ker smo ugotovili, da energetske tranzicije ne moremo izpeljati, ne da v veliki meri povečamo njihovo rabo. In ne samo na strani proizvodnje obnovljivih virov, temveč tudi na strani potrošnje energije! "Tipičen primer je mobilnost: električni avto ima veliko večjo potrebo po kritičnih surovinah kot današnji konvencionalni avto, ki temelji na motorju z notranjim zgorevanjem (tako na strani proizvodnje kot potrošnje energije imamo torej precejšen problem s tem, da se močno povečuje potreba po surovinah)," opiše Potočnik.

Odgovori, ki jih pripravlja Evropska komisija, gredo v pravo smer, poudarja. "Vendar po mojem prepričanju (in po prepričanju panela) ne dovolj daleč. Komisija se sprašuje, kako nadomestiti in kje pridobiti kritične surovine, posebno pozornost daje tudi potrebi po povečanju domače dobave in recikliranju (poseže torej v področje krožnega gospodarstva), ne poskuša pa odgovoriti na tisto, kar je ključno: ali vse te stvari dejansko potrebujemo ali pa morda niso potrebne?" opozarja. Spomnimo se recimo na veliko število osebnih avtomobilov na slovenskih cestah in na prazne podeželske hiše: v vseh so vgrajeni (kritični) materiali, ki pa so neuporabni (in neuporabljeni!)."

Danes se veliko ukvarjamo s tem, kako, denimo, očistiti proizvodnjo jekla, kar je seveda izjemno pomembno - malo ljudi pa se vpraša, koliko jekla je že neučinkovito uporabljenega. V trenutnem sistemu je potrošnja oblikovana na način, da se ne vprašamo, ali smo zadovoljili človekovo potrebo, temveč v prvi vrsti, koliko proizvodov in storitev smo dali na trg in kakšen je naš BDP," dodaja.

Če želimo dolgoročno vzpostaviti stanje neodvisnosti, se moramo v prvi vrsti torej vprašati, ali lahko naše potrebe zadovoljimo z manj energije in z manj rabe surovin, odgovarja. "Pa ne samo zato, da bomo manj ranljivi, temveč ker to od nas zahteva celotna zgodba okoljskega in trajnostnega prehoda. Planetarne meje presega predvsem razviti svet - in zato je, kar se mene tiče, povsem logično, da smo mi tisti, ki pokažemo, da smo pripravljeni in sposobni narediti tovrstni prehod," je jasen nekdanji komisar.

Se splača rudnike vzpostaviti v Evropi?

Na podobno opozarjajo tudi v društvu Focus za sonaraven razvoj. Taj Zavodnik poudarja, da energetska tranzicija ne sme temeljiti le na zamenjavi energenta, ampak moramo družbene aktivnosti reorganizirati tako, da bomo živeli znotraj okoljskih meja. V razvitih državah globalnega severa bo treba zmanjšati porabo energije in materialov ter izpuste toplogrednih plinov, globalnemu jugu pa dopustiti nekaj več časa in prostora za zeleni prehod. Upoštevati moramo tudi velike neenakosti med prebivalstvom posameznih držav, saj številne študije kažejo, da je pritisk na okolje odvisen od dohodkov oziroma premoženjskega statusa.

"Zelo jasen je primer električnih avtomobilov, ki so način ohranjanja statusa quo z zamenjavo energenta, poleg vsega povečujejo porabo električne energije, medtem ko bi morali napore usmeriti v razogljičenje proizvodnje elektrike in v njeno čim bolj učinkovito rabo, zato bi bilo smiselno floto e-avtomobilov omejiti le na tiste resnično potrebne," dodaja Zavodnik. Alternativa na tem mestu je javni potniški promet in druge oblike trajnostne mobilnosti, vendar je to področje še zmeraj problematično tudi pri nas: dolgoročna strategija Slovenije in Nacionalni energetski in podnebni načrt predvidevata ohranitev praktično enakega števila osebnih avtomobilov in minimalna prizadevanja na področju javnega potniškega prometa, poudarja sogovornik. "V nasprotju s tem potrebujemo intenzivno vlaganje v cenovno in lokacijsko dostopen ter učinkovit javni potniški promet. Kjer direktne povezave z avtobusom ali vlakom niso mogoče, pa poskrbeti za ustrezne rešitve, kot so vaški taksiji, souporaba vozil, izposoja koles, minibusi," dodaja.

K neenakostim (tako okoljskim kot družbenim) pripomore tudi dejstvo, da so najdišča kritičnih surovin skoncentrirana zgolj v nekaterih državah, kar povzroča geopolitično negotovost in ranljivost dobavne verige. Z ozirom na pravični okoljski prehod je ključnega pomena predvsem spodbujanje raziskav za iskanje alternativnih materialov ali tehnologij, ki lahko zmanjšajo odvisnost od ključnih surovin, ter spodbujanje recikliranja in načel krožnega gospodarstva, da zmanjšamo pritisk na primarne vire. Se pa, predvsem v trenutkih politične ranljivosti zahodnih gospodarstev, pogosto omenja tudi nuja po diverzifikaciji virov oskrbe, da bi zmanjšali odvisnost od drugih držav.

"Prizadevanja za iskanje najdišč bližje Evropi so seveda razumljiva - a zavedati se morate, da obstajajo razlogi za to, da trenutno kritične surovine in materiale uvažamo od tam, od koder jih uvažamo. Vsak rudnik in vsako odpiranje lahko pomeni ponoven poseg v neokrnjeno naravo in to je treba delati izjemno previdno," dodaja Potočnik. Na tem mestu se ne ukvarjamo samo z vprašanjem podnebnih sprememb, ampak tudi z onesnaževanjem in izginjanjem biotske raznovrstnosti. "Prepogosto se osredotočimo na en vidik, pozabimo na druge, ki so prav tako pomembni; posledično pa v trajnostnem prehodu delamo napake in ustvarjamo nove rane, s katerimi se bo treba ukvarjati v prihodnosti.

"Najprej se je treba vprašati, ali lahko potrebe zagotovimo na bolj ekonomičen način in z manj rabe surovin. Tudi prehoda na obnovljive vire energije ne moremo narediti za vsako ceno - torej neupoštevajoč preostale vidike, ki jih tak prehod zahteva," poudarja.

Če raziskave kot eno od rešitev "diverzifikacije" omenjajo raziskovanje globokomorskega dna, kjer so velika nahajališča mineralov in surovin (gre za kovine, kot so baker, mangan, magnezij in kobalt, ter redke zemeljske elemente, kot sta neodim in disprozij, ki se uporabljajo za izdelavo magnetov v vetrnih turbinah in motorjih električnih vozil), še vedno ni jasno, ali je mogoče našteto pridobivati na način, ki ne škoduje obstoječim ekosistemom. Posledično pa taka "rešitev" (še) ni zadostna!

Pa socialne neenakosti?

Če v zadnjem času veliko govorimo o ranljivosti zahodnih gospodarstev, se na ranljivost globalnega juga rado pozablja. K zmanjšanju izpustov naj bi v Evropi pripomogel tudi hiter in množičen prehod na električna vozila. Za izdelavo baterij zanje je med drugim potreben kobalt, pridobivajo ga v Demokratični republiki Kongo, kar pa je povezano z velikim onesnaževanjem okolja, izkoriščanjem tamkajšnjega prebivalstva, otroškim delom in korupcijo. Ena najrevnejših držav na svetu tako plačuje visoko ceno za svetovno revolucijo zelene energije.

Analize kažejo, da do 97 odstotkov vseh solarnih panelov, nastalih na osnovi polisilicija, in celotna industrija električnih vozil (skupaj s pridobivanjem ključnih rudnin, kot je kobalt) "temeljijo" na prisilnem delu Ujgurov. Predelava in proizvodnja sta v ujgurski regiji prav tako škodljivi za okolje; proizvodnja silicija je, denimo, zelo odvisna od elektrarn na premog.

Kobalt je v lepih količinah sicer tudi na Kitajskem, v Rusiji in Kanadi … je njegovo pridobivanje v naštetih državah z vidika izkoriščanja prebivalstva in onesnaževanja pri pridobivanju kaj manj problematično? "Če so rudniki v državi, ki ima močnejšo zaščito človekovih in delavskih pravic ter okolja, kot na primer Kanada, lahko vsaj predvidevamo, da delo v rudnikih ne temelji na prisilnem delu, ki je sponzoriran od države. Veliko povpraševanje po surovinah pa vseeno vodi do izkoriščevalskih praks. V Kanadi je rudarjenje kobalta povezano s krajo zemlje staroselcem in povečanje območja, namenjenega rudarjenju, ponovno posega v naravovarstvena območja in domovanja staroselskih ljudstev," poudarja Elena Lunder iz Fokusa.

Bližje Sloveniji smo lahko bili priča tudi planiranemu projektu rudarjenja litija v Srbiji. Srbija proizvede približno deset odstotkov svetovne porabe litija, podjetje Rio Tinto je s podporo srbske vlade nelegalno pridobilo zemljišča in dovoljenja za njihove aktivnosti. Ne glede na lokacijo delo v rudnikih ostaja nevarno in pogosto vodi do nesreč in dolgotrajnih zdravstvenih težav, prav tako je to v vsakem primeru velik poseg v naravni prostor, opozarja sogovornica.

"Če bomo nadaljevali po planih Evropske unije za 'zelen in digitalen prehod', bo to vodilo do minimalno 18-krat več litija in petkrat več kobalta do leta 2030 ter skoraj 60-krat več litija in 15-krat več kobalta do leta 2050. Primaren cilj strategije EU za zagotavljanje surovin za ta prehod je vzpostavitev trgovskih partnerstev z državami po svetu, ki so 'bogate z viri'. Zagotavljanje okoljske in socialne trajnosti teh aktivnosti je v strategiji postranskega pomena," je jasna Elena Lunder.