Od banana republike do Gvatemale

Novica, da je bil Bernardo Arévalo izvoljen za predsednika Gvatemale, je minuli teden obšla svet z dvema podatkoma: da je bil njegov oče Juan José Arévalo že predsednik Gvatemale, izvoljen leta 1944, in da je glavna točka njegovega programa boj proti korupciji. Premagal je Sandro Torres, ki se je že tretjič zaman potegovala za predsedniški mandat. Mediji Arèvala označujejo kot levičarja, pri čemer pa redkokdaj omenjajo zgodovino Gvatemale in politično stanje v državi.

Gvatemala, ki ima 9,3 milijona prebivalcev, je država, za katero je desetletja veljal naziv, da je banana republika. Verjetno se je ta definicija porodila prav v Gvatemali. Leta 1944, ko so bile ZDA polno angažirane v drugi svetovni vojni, je bil Juan José Arévalo izvoljen za predsednika s programom reform. Prejel je 85 odstotkov glasov. Vedeti je treba, da je takrat polovica zemlje v Gvatemali, to so bili najbolj rodovitni predeli z nasadi banan, pripadala ameriškemu podjetju United Fruit. Sicer pa sta dva odstotka lastnikov imela 72 odstotkov zemlje. Prebivalci na podeželju, pripadniki domorodnih skupnosti, so morali vsako leto opravljati določeno število ur brezplačnega dela na zemljiščih veleposestnikov. Če tega niso storili, so bili obsojeni na zaporno kazen. Kar 75 odstotkov prebivalcev Gvatemale je bilo nepismenih, med pripadniki domorodnih skupnosti pa je bilo nepismenih celo 95 odstotkov. Arévalo se je takoj lotil reform. Njegova desna roka je bil obrambni minister Jacobo Arbenz, nekakšen varuh pred stalno grozečim državnim uradom.

Reformiranje države

Arévalo je izvedel nekaj pomembnih reform, predvsem prvo agrarno reformo v državi, ki je del zemlje dodelila domorodnim skupnostim. Uvedel je tudi službo socialne varnosti, svobodo govora in tiska. Sprejel je zakonodajo dela in izobraževanja ter začel graditi ceste. Pri tem je užival podporo katoliške cerkve, predvsem jezuitskega reda, ki je bil od vsega začetka španske kolonizacije blizu domorodnim skupnostim po vsej Latinski Ameriki. Na mednarodni ravni ni priznal nekaterih diktatur, med temi Španije diktatorja Francisca Franca. Med intelektualci, ki so podpirali politiko Arévala, je bil takrat še popolnoma neznan pisatelj Miguel Ángel Asturias s knjigo Gospod predsednik, ki je izšla leta 1946 in opisuje diktaturo v Gvatemali ter še danes velja za eno čustveno najbolj žalostnih knjig v svetovni književnosti. Asturias je več kot 20 let kasneje, leta 1967, prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Arévalo na naslednjih volitvah ni več kandidiral za predsednika; kandidaturo je prepustil Arbenzu, sam pa se je umaknil iz aktivne politike. Leta kasneje je bil veleposlanik v Franciji. Njegov umik je bil predvsem posledica bojazni, da bi vojska z državnim udarom prevzela oblast. Arbenz, ki je bil prej obrambni minister, je bil nekakšno jamstvo, da do tega ne bo prišlo. Dejansko pa je Arbenz nadaljeval program svojega predhodnika. Med drugim je obdavčil podjetje United Fruit, ki je dotlej gospodovalo v državi in si za prevoz banan celo zgradilo železnico od prestolnice do Atlantskega ocean. Ta ukrep je bil kapljica čez rob in CIA, ki je bila ves čas prisotna v državi, je Arbenza obtožila, da sodeluje s komunisti. Zato je z nekaj letali simbolno bombardirala predsedniško palačo v prestolnici. Arbenz se je zatekel na mehiško veleposlaništvo, kjer je prejel azil. Znana je anekdota: ko je zapustil palačo, ga je stražar vprašal, kam gre. Odgovoril je: "En frente." Stražar je razumel, da gre na fronto in ne čez oziroma v stavbo nasproti. Dejansko je samo prečkal trg in prestopil vrata mehiškega veleposlaništva nasproti predsedniške palače.

Nerešeno vprašanje domorodnih skupnosti

Kdor je v zadnjih letih obiskal Gvatemalo, je bil priča nenavadnim prizorom: do zob oboroženim paznikom pred parkirišči avtomobilov in zaprtega dela prestolnice, mesta v mestu, obdanega z bodečo žico, kamor imajo dostop samo prebivalci, v glavnem tujci in bogati domačini in kjer matere peljejo otroke na sprehod, korak zadaj pa je oborožen varnostnik, da prepreči morebitno ugrabitev. Na podeželju pa predvsem domorodni prebivalci počasi pridobivajo nekatere pravice. Podelitev Nobelove nagrade Rigoberti Menchú Tum leta 1992 je opozorila, da vprašanje domorodnih skupnosti še zdaleč ni rešeno.

Bernardo Arévalo si je zadal težko nalogo. Ni odvisno od njega, ali mu bo uspelo. Srečo ima, da sedi v Washingtonu Joe Biden in ne Donald Trump, da Gvatemala ni več največji proizvajalec banan, ampak je to vlogo že pred leti prevzel Ekvador, da se novi predsednik ne naslanja več na Moskvo in na Kubo kot nekdaj njegov oče in potem Arbenz. Splet okoliščin daje upanje, da se bo Gvatemala morda izvlekla iz močvirja, v katerega so jo potisnili vojaški in gospodarski osvajalci.