Po drugi strani pa na Bližnjem vzhodu nič novega

Peter Toš, predsednik Kluba slovenskih veleposlanikov, je za Večer posebej komentiral novico s konca tedna, da so Združeni arabski emirati (ZAE) z Izraelom ob asistenci ZDA oziroma ameriškega predsednika Donalda Trumpa dosegli dogovor o normalizaciji medsebojnih odnosov.
Trump je seveda na Twittu sporočil, da je šlo za "zgodovinski dan". Treba je vedeti, da imata diplomatske odnose z Izraelom za zdaj vzpostavljeni le dve arabski državi: Jordanija iz leta 1994 in Egipt iz leta 1997. Težko je sicer predvideti, ali bo ta sicer pozitivni diplomatski premik na Bližnjem vzhodu prinesel kakšno resno reševanje tamkajšnjega desetletja trajajočega konflikta.

Kdo je grožnja v regiji?

Kako je s tem, razmišlja nekdanji slovenski veleposlanik v Tel Avivu s preloma tisočletja Peter Toš, ki smo ga najprej vprašali o tem, kaj je v tem "zgodovinskem" dogovoru zamolčano. Namreč zamolčano v dikciji, da imajo vse tri udeležene države "podoben pogled na grožnje v regiji". Na koga se to nanaša? Veleposlanik Toš: "Tu je tarča gotovo Iran, zraven pa še Sirija, ki je povezana z šiiti v Iranu, in delno tudi Libanon. A bi vendar želel naglasiti, da je dogovor med Združenimi arabskimi emirati in Izraelom kljub temu pomemben, saj lahko ima vpliv na nadaljnji razvoj dogodkov."
"Imeti diplomatske odnose namreč pomeni komunicirati ter spoznavati poglede in ocene države, s katero si normaliziral odnose," pojasni sogovornik. "Gre za prav gotovo za faktor umirjanja razmer v regiji, kakor ste že omenili Egipt in Jordanijo. Proces normalizacije razmerij še ni končan in upam, da se nadaljuje." Toda po drugi strani? "Po drugi strani pa ni mogoče mimo ocene, da je Izrael država, ki krši vse mednarodne pravne norme in to že skozi desetletja. Vse od vojn s sosednjimi arabskimi državami je Izrael neštetokrat dokazal, da se ne drži mednarodnih pravil, konvencij, sklepov Združenih narodov. Ta politika si zasluži absolutno in kontinuirano obsodbo. A te ni zavoljo številnih izraelskih povezav z zahodnim svetom, zlasti z ZDA pa tudi z državami v Evropski uniji (EU)."

Absurdi judovskih naselbin

​Pa vendar je del dogovora izraelska zaveza, da ne bodo več priključevali okupiranih palestinskih ozemelj, čeprav je premier Benjamin Netanjahu pred volitvami in pred izbruhom pandemije novega koronavirusa vehementno napovedoval prav to. "To je absurd," meni Peter Toš, "saj pri tej zavezi ne vidim nobene posebnosti. Izrael je vselej dokazal nasprotno. Poglejva njegova ravnanja na Golanski planoti ali pa v zvezi s številnimi judovskimi naselbinami na okupiranih palestinskih ozemljih, ki jim zagotavlja vso infrastrukturo in vojaško obrambo, nahajajo pa se nalašč na pretežnem številu vodnih virov. Ti so sploh temeljna podlaga preživetja ljudi na Zahodnem bregu. Da Izrael tega menda ne bo nadaljeval, ne pomeni nič, saj so dejstva že izvršena. In izraelska državna politika je v preteklosti podala veliko podobnih izjav, nato pa jih je kršila in obračala v svojo nacionalistično skrajnost."
Vseeno diplomatski predstavniki ZAE upajo, da bo dogovor olajšal ustanovitev dveh držav? "Že, ampak, kakšna pa bo ta palestinska država," s protivprašanjem odgovori Peter Toš, "če si Izrael na Zahodnem bregu prisvaja vse za življenje potrebne resurse in pušča le ozemlja, ki življenje ljudem tam bistveno otežujejo. Neka palestinska entiteta, ki bi imela toliko izraelskih enklav in avtonomnih mest, ne more biti država. Vselej je bila izraelska težnja tudi razbiti politično enotnost Palestincev. Ta politika je dobro uspela s Hamasom, ko so izraelske akcije temu ekstremnemu gibanju omogočile prevzem oblasti v Gazi. Kajti še leta 1999, ko sem bil prvo leto slovenski veleposlanik v Izraelu, je bil Hamas tedaj ob oblasti PLO Jaserja Arafata zgolj neka marginalna skupina."

Palestina daleč od fokusa EU

Seveda se je tokrat Hamas oglasil prvi in je dogovor med Izraelom in ZAE zavrnil. Peter Toš: "Seveda, to je njegova premočrtna politika, čeprav bodo dogovor zavrnila tudi ostala palestinska gibanja, če ga že niso. Kajti to je spodkopavanje enotnega odnosa arabske strani do Izraela. Ta enotnost sicer traja nekaj let, vendar pa ni bila sposobna napraviti nobenega odmevnega premika. Palestinci pa so ob tej arabski kvazienotnosti zgolj izgubljali politično moč, sploh v ZDA in tudi v EU. Kajti, kaj danes v Evropi pomeni Palestina? Ta Evropa se za enega ovaduha, ki se ga odkrije nekje v Angliji ali pa v Belorusiji, na veliko angažira, napravi ekspertize in tako naprej. Pri Palestincih se podobne stvari dogajajo vsakodnevno. Pa se Evropa niti ne zaveda, da so v Gazi rojeni ljudje, ki niso nikoli - razen na televiziji - videli nič, razen tega svojega majhnega prostora. Ker ne smejo iz njega ven ne po morju, ne po zemlji in ne po zraku."