Poplava pritiskov, naj Draghi ostane

Država je čezmerno zadolžena, njen rating upada in edino ime premierja Maria Draghija ji za zdaj ohranja vlogo, ki si jo je pridobila v zahodnem zavezništvu, potem ko se je moral Boris Johnson posloviti od vlade, ko je Emmanuel Macron ostal brez večine v parlamentu in Olaf Scholz nikakor ne more ohraniti vloge, ki jo je imela v Evropi in svetu Angela Merkel.

Odločitev je odvisna samo od Draghija in do njegovega današnjega posega v parlamentu ne bo znano, kako se bo odločil. Sam vztrajno molči, sicer se srečuje predvsem s predsednikom republike Sergiem Mattarello, ki ga je obiskal tudi včeraj dopoldne, izjav pa ne daje. V ponedeljek je bil v Alžiriji, kjer je podpisal sporazum o dobavi plina Italiji, s katerim je Alžirija postala prvi dobavitelj in na tem mestu zamenjala Rusijo. To pa je le zadnji od njegovih uspehov. Najpomembnejše pa je zagotovo prav njegovo ime, velik mednarodni ugled, ki ga uživa, in zasluga, da je potisnil Italijo visoko v mednarodni politični areni.

Prav ugled je nekaj, čemur se Draghi noče odpovedati. Ko so se v Italiji pojavila običajna strankarska trenja, zaradi katerih je država po koncu druge svetovne vojne zamenjala 67 vlad, in so stranke, ki so doslej, čeprav nekatere nejevoljno, sprejemale vse Draghijeve odločitve, bolj kot o državi začele razmišljati predvsem o prihodnjih volitvah, ki bodo spomladi prihodnje leto, je Draghi prižgal rdečo luč; dejal je, da se te igre ne gre, in ko je Gibanje 5 zvezd, populistična stranka, ki je na prejšnjih volitvah imela 33 odstotkov glasov, zdaj pa ji ratingi napovedujejo slabih 11 odstotkov, začela postavljati svoje zahteve, je premier enostavno dejal, da se te igre ne gre.

Parlament vladi potrdil večino

Sklical je vlado, napovedal odstop, ga sporočil predsedniku republike, ta pa je odstop zavrnil in Draghiju velel, da mora v parlamentu preveriti, ali še razpolaga z večino. Vse skupaj je bilo dokaj nenavadno, kajti parlament je vladi potrdil večino, le da se senatorji Gibanja 5 zvezd niso udeležili glasovanja.

V zadnjih dneh so se odnosi med strankami še zaostrili. Gibanje 5 zvezd vztraja pri svojih zahtevah, v bistvu pa se je ponovno razbilo, kajti potem ko ga je pred časom zapustil zunanji minister Luigi Di Maio, ki mu je sledilo petdeset poslancev in deset senatorjev, je zdaj na obzorju odhod druge skupine parlamentarcev, ki ne soglašajo s populističnimi zahtevami voditelja stranke, nekdanjega premierja Giuseppeja Conteja.

Na drugi strani, na desnem krilu vladne koalicije se utrjuje zavezništvo med Berlusconijevo stranko Naprej, Italija! in Salvinijevo Ligo, ki sta se opredelili za nadaljevanje podpore Draghiju, vendar v koaliciji brez Gibanja 5 zvezd.

Pozivajo ga tudi industrialci in sindikati

Alternativa sedanji vladi so verjetno samo predčasne volitve. Te bi lahko bile na začetku oktobra, kar pomeni, da nova vlada ne bi bila operativna pred sredino novembra. To pa zagotovo ni dobro, kajti Italija ima veliko obveznosti z Evropsko unijo kot tudi z lastnim proračunom, in kaj lahko je predvidevati, da bi znal rating, ne samo politični, ampak tudi finančni, močno pasti.

Od tod poplava pozivov, naj Draghi ostane na svojem mestu. Na prvem mestu je poziv več kot tisoč županov (Italija ima okoli 8000 občin), med katerimi so župani Rima, Milana, Torina, Bologne, Genove in Benetk, pa pozivi številnih organizacij, od Zveze industrialcev do sindikatov. Zaskrbljeni so tudi v tujini, vse do Bruslja in Washingtona. Skratka, pritiski na Draghija so vsestranski. Jutri bo znano, ali so bili učinkoviti.