Boris Jaušovec
V Pekingu se danes končuje ljudski kongres, ki ga seveda vodi kitajska komunistična partija. O njegovem pomenu ne le za Kitajsko, pač za ves svet, smo povprašali poznavalca Kitajske, nekdanjega dopisnika RTV Slovenija iz Pekinga in publicista Uroša Lipuščka.
Najprej smo želeli slišati, ali je to nekakšen kitajski nacionalni parlament, čeprav na Zahodu takšno definicijo odklanjajo: "Zasedanje nacionalnega kongresa na najvišji ravni poteka vsako leto, na nižjih ravneh pa se sestanejo večkrat letno. V Peking na kongres pride tudi do pet tisoč delegatov. Zahod na ta parlament gleda z nezaupanjem, saj sklepe sprejemajo z aklamacijo, torej s soglasjem. To pa zato, ker je nemogoče vsem delegatom v tednu dni zagotoviti čas za razpravo. Kar pa nam na Zahodu zamolčijo, je, da zakone, ki so predlagani, pred tem v razpravah na nižjih nivojih dolgo pripravljajo in jih uskladijo še pred zasedanjem kongresa, kjer jih pač samo še potrdijo. Da kongres zgolj žigosa zakone, torej ni čisto pravilna interpretacija."
Kolaps gospodarstva pa se kar ne zgodi
Na ljudskem kongresu so spet napovedali, da si bodo prizadevali za vsaj petodstotno gospodarsko rast, kar je sicer manj kot pred leti, ko je Kitajska dosegala tudi dvomestni gospodarski bum. "Pet odstotkov je nujna rast, saj bi sicer lahko prišlo do rasti brezposelnosti, kar bi utegnilo prinesti socialne in tudi politične težave. Na zahodu sicer znova ugotavljajo, da je kitajska gospodarska rast nižja, pri štirih odstotkih," pravi Lipušček.
In dodaja: "Pomenljivo pa je, da vsako leto pred kongresom ameriški časnik Wall Street Journal objavi analizo in vsakič ugotovi, da je kitajsko gospodarstvo pred propadom. Pa se to še nikoli ni zgodilo! Zahodni ekonomisti ob teh napovedih kitajsko ekonomijo nemalokrat primerjajo z japonsko, ki se že leta ne more izvleči iz stagnacije. Toda kitajski ekonomisti opozarjajo, da je ta primerjava nevzdržna. Kitajska namreč z 1,4 milijarde ljudi premore največje tržišče na svetu, česar za Japonsko ne moremo trditi. Kitajska gospodarska rast je še zmeraj zaslužna za tretjino svetovne gospodarske rasti, hkrati pa je Kitajska še zmeraj na bistveno nižji razvojni stopnji kot Japonska, ko je ta zapadla v stagnacijo. Letos so na kongresu tudi poudarili, da jih zanima kvalitetna gospodarska rast in ne več eksponentna. Kljub temu bo letni prirast kitajskega BDP še zmeraj višji, kot je vrednost celotnega mehiškega gospodarstva, na primer. Kitajci so odločeni nadaljevati razvoj zlasti srednjega razreda, v katerega spada, kot ocenjujejo, 400 milijonov njihovih prebivalcev. V desetih letih pa bodo ta srednji razred skušali razširiti na 800 milijonov ljudi. To je prav gotovo velik in važen kitajski potencial."
Ko hkrati na semaforju gorita zelena in rdeča
Zakaj pa zmeraj znova, v zadnjem času še okrepljeno, prihaja do tenzij v Južnokitajskem morju, predvsem pa tudi v zvezi z neodvisnostjo Tajvana? "Treba je vedeti, da Kitajska tako v notranji kakor v zunanji politiki stremi k stabilnosti. Glede na to maksimo je jasno, da ni Peking tisti, ki dviguje tenzije, pač pa so to ZDA, ki si želijo zavrteti nadaljnji gospodarski vzpon Kitajske. Od tod te sankcije zoper Kitajsko ter politični in vojaški pritisk, ko denimo, ZDA okoli Kitajske gradijo zavezniško alianso, ki naj bi bila nekakšen azijski Nato. Na ta način naj bi bili zmožni vojaško posredovati, če bi Kitajska napadla Tajvan. Vendar Kitajci razmišljajo dolgoročno in prepričan sem, da Tajvana ne bodo napadli. Še posebej ne zato, ker je tajvanska ekonomija globoko integrirana v kitajsko, sploh ko gre za visokotehnološke produkte, denimo za proizvodnjo čipov. Napad na Tajvan bi torej bil strel v koleno, razen seveda, če bi Tajvan pod vplivom ZDA razglasil neodvisnost. Kajti Tajvan de iure ostaja del Kitajske, kar priznava tudi Washington, pa čeprav je de facto neodvisen."
Precej kontradiktorno pa je tudi gledanje Evropske unije na Kitajsko, ki je nedolgo tega razglasila, da je Kitajska njena partnerica pa hkrati tekmica. Kako v Pekingu razumejo ta silogizem? "Kitajski zunanji minister Wang Yi je dejal, da je to tako, kot če bi na semaforju hkrati goreli zelena in rdeča luč. Boste speljali ali ne? Kitajska EU ves čas poziva h gospodarskemu sodelovanju, pri čemer sama postaja vse bolj inovativna, kar se zdaj zelo opazi pri električnih avtomobilih. Uspešni kitajski proizvajalci električnih avtomobilov zategadelj že ogrožajo evropske. V evropski avtomobilski industriji pa je zaposlenih najmanj 14 milijonov ljudi, zato bi med Brusljem in Pekingom potrebovali nekakšen dogovor, saj tako naprej ne bo šlo več. Toda tudi pri teh vprašanjih opažam, da je EU pod vplivom ZDA. Zato bi raje videl, da EU začne gledati na svoje lastne gospodarske interese, in se bo s Pekingom prej in bolje zmenila," nam je še povedal Uroš Lipušček.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
