Zmagovalec je eden; pravzaprav je zmagovalka. Poražencev pa je kar nekaj, zlasti dva. Ampak rezultat je jasen. Italija bo imela desno vlado, najbolj desno od padca Mussolinija leta 1943. In prvič po drugi svetovni vojni bodo v vladi sedeli, in jo celo vodili, predstavniki stranke, ki je kljub nekaterim kameleonskim mutacijam vendarle še vedno naslednica nekdanje fašistične stranke. Njena zmaga s 26 odstotki glasov je velika. Bratje Italije so prva stranka v državi, njeni desnosredinski zaveznici, Liga in Naprej, Italija!, pa skupaj ne dosežeta polovico glasov, ki jih je prejela Giorgia Meloni, sicer tudi prva ženska, ki bo prevzela vodstvo italijanske vlade. O tem ne more biti dvoma; desnica je pričakovano močno zmagala, v parlamentu ji je za las ušla celo dvotretjinska večina, kar pomeni, da bo morala morebitne ustavne spremembe vseeno z volivci preveriti na referendumu.
Velika poraženca sta Demokratska stranka in Liga. Levosredinska Demokratska stranka se je spustila pod 20 odstotkov na 19 odstotkov glasov, medtem ko so ji javnomnenjske raziskave še pred nekaj tedni kazale najmanj 25-odstotno podporo. Strankini voditelji, predvsem lider Enrico Letta, so popolnoma zgrešili strategijo in volilno kampanjo. Predvsem je Letta zavrnil povezavo z Gibanjem 5 zvezd, ki je dobilo okoli 15 odstotkov glasov, ker je njegov voditelj Giuseppe Conte z vzdržanjem na glasovanju o zaupnici vladi Maria Draghija sprožil krizo in predčasne volitve. Ampak volilni sistem nagrajuje povezave. Seštevek glasov strank leve sredine namreč presega glasove desnice, a si je ta s skupnim nastopom zagotovila veliko večino enomandatnih mest v obeh vejah parlamenta. Letta je priznal odgovornost za poraz in napovedal kongres stranke, na katerem ne bo več kandidiral za sekretarja.
Liga, kateri so raziskave napovedovale najmanj 12 odstotkov, je padla na približno 8 odstotkov. Njen lider Matteo Salvini za to krivi dejstvo, da je bila Liga v Draghijevi vladi in je torej Melonijeva ostala edina opozicijska stranka ter si tako zagotovila glasove vseh, ki so iz katerihkoli razlogov nasprotovali Draghijevi vladi. Skratka, Salvini je obtožil zgodovinsko jedro stranke, gospodarske kroge severne Italije, predvsem podpredsednika Draghijeve vlade Giancarla Giorgettija in predsednika dežele Veneto Luco Zaio, ker so podpirali vstop Lige v Draghijevo vlado. Salvini o odstopu ne razmišlja. Udeležba na nedeljskih predčasnih volitvah v Italiji je bila sicer zgodovinsko nizka, nekaj manj kot 64-odstotna. S tem je bila kar za devet odstotnih točk nižja kot na zadnjih volitvah leta 2018.
Ampak mimo problemov posameznih strank je vprašanje, kakšna bo vlada in kakšna bo njena umestitev v mednarodni kontekst. Melonijeva vztrajno zagotavlja, da bo zvesta Evropski uniji in zvezi Nato. Bruselj in Washington jo bosta stalno nadzirala, o tem ni nobenega dvoma. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je že nakazala, da bi Italija lahko tvegala madžarsko usodo, če bi se oddaljila od demokracije. Res pa je, da je Nemka to naredila prezgodaj in reakcija italijanske desnice je bila upravičena, ampak to je pač dejstvo.
Po drugi strani se bo morala italijanska vlada spopasti s hudimi finančnimi težavami. Čedalje višji zneski na položnicah, splošno naraščanje cen, zapiranje podjetij in odpuščanje delavcev kažejo na vročo jesen. Salvini zahteva dodatno zadolžitev za finančno pomoč družinam in podjetjem, Melonijeva pa noče bremeniti že itak prezadolžene države. Skratka, vlada se bo morala že v začetku spopasti s hudo krizo. Rešitev ne bo lahko najti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
