Slovenija in Ukrajina: Kako se ne zameriti Rusom

Minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar se danes mudi na delovnem obisku v Ukrajini. V luči priprav na predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije in organizacijo vrha Vzhodnega partnerstva ima na programu srečanje z gostiteljem, ministrom za zunanje zadeve Dmitrijem Kulebo, opravil pa bo pogovore z nekaterimi drugimi visokimi predstavniki Ukrajine.

Gre za prvega od obiskov na evropskem vzhodu, ki naj bi bili načrtovani v prihodnjih mesecih. Vrhunec naj bi dosegli z obiskom v Moskvi, katerega datum pa še ni znan. Vzhodne države z območja nekdanje Sovjetske zveze sicer niso več v takšnem fokusu slovenske diplomacije kot v časih prejšnjega zunanjega ministra Karla Erjavca, a sploh za majhne države, kot je Slovenija, je pomembno, da vzdržujejo stike na čim več koncih. Tudi zato bo moral minister Logar v Kijevu verjetno paziti, da z morebitno obsodbo ruskega vmešavanja v ukrajinske notranje zadeve in priključitve Krima ne bo preoster. Nedavno je rušilno moč izkušenega šefa ruske diplomacije Sergeja Lavrova, ki je Evropsko unijo med drugim označil za nezanesljivo partnerko, na lastni koži izkusil šef evropske diplomacije Josep Borrell. "Glavno vprašanje, s katerim se vsi soočamo, je pomanjkanje normalnosti v odnosih med Rusijo in Evropsko unijo, največjima akterjema v evrazijskem prostoru. To vsekakor ni zdravo stanje, ki ne koristi nikomur," je takrat dejal Lavrov. Evropska unija je sicer ob začetku vojne v Ukrajini, v kateri komaj prikrito sodeluje tudi Rusija, proti uradni Moskvi sprejela več paketov sankcij, ki so prizadele tudi slovensko gospodarstvo. Blagovna menjava med Slovenijo in Ukrajino sicer ni zelo velika, lani smo tja izvozili za slabih 200 milijonov evrov blaga, zlasti farmacevtskih izdelkov, uvozili pa za 40 milijonov evrov, v glavnem surovin. Menjava z Rusijo je štirikrat večja.

Seveda pa vsak tuji obisk v Ukrajini zaznamuje tudi tamkajšnja vojna. Slovenija se je pred leti celo ponujala kot posrednica med Kijevom in Moskvo, a iz tega ni bilo nič. Vojna v Donbasu, kot pravijo upornima regijama Doneck in Lugansk, traja že od pomladi leta 2014 in je iz spopadov visoke intenzivnosti v zadnjih letih prešla v svojevrsten zamrznjen konflikt. Ki pa lahko v vsakem trenutku znova izbruhne z vso silovitostjo. Tudi dogovora iz Minska, ki so ju v letih 2014 in 2015 dosegli predstavniki Rusije, ki podpira upornike, in Ukrajine, ki se ne želi odreči kosu svojega ozemlja, sta gladko propadla, ne glede na to, da sta si zanju in za njuno izvršitev na vso moč prizadevali Francija in Nemčija. Glede na vse videno je to bil v prvi vrsti poraz evropske diplomacije. Ukrajina pod vodstvom mladega predsednika Volodimirja Zelenskega ali njegovega naslednika bo morala s stisnjenimi zobmi privoliti v to, da Donbasu podeli veliko stopnjo avtonomije, skoraj nekakšno samoupravo, saj teh dveh regij s skoraj sedmimi milijoni prebivalcev ne politično ne vojaško ne more več vrniti pod oblast Kijeva. Proruskim separatistom na koncu ne bo ostalo drugega, kot da v to privolijo in skušajo iztržiti čim več.