Boris Jaušovec
Za edino in krovno organizacijo slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem, ki ji sicer po Avstrijski državni pogodbi pripadajo vse pravice kakor tudi koroškim Slovencem in gradiščanskim Hrvatom, torej za Kulturno društvo člen sedem za avstrijsko Štajersko/Pavlova hiša, je po besedah predsednice Susanne Weitlaner "aktivno, vendar zahtevno leto".
Slovenski Gradec
Pregledali smo nekaj vrhuncev, predvsem kulturnih, v iztekajočem se letu. Morda najbolj odmevna je bila junijska slovesnost ob desetletnici Slovenske čitalnice v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu, ki je del splošnega muzeja Joanneum. Prireditve v polni dvorani so se namreč udeležili številni visoki gostje, poleg ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja Arčona z državno sekretarko Vesno Humar še štajerski deželni glavar Christopher Draxler s sodelavci pa slovenski veleposlanik v Avstriji Aleksander Geržina, slavnostni nagovor je imela vodja deželne knjižnice Katharina Kocher-Lichem. Program, ki ga je glasbeno popestrila jazzovska skupina Kalejdoskop - trio sestavljajo slovenski študentje v Gradcu - pa je dvojezično izvrstno povezoval Sebastian Walcher. V spremljevalnem programu je Simon Ošlak-Gerasimov predstavil slovenski del zgodovine sicer avstrijskega Gradca pod naslovom Slovenski Gradec in občinstvu odkril veliko zanimivih in manj znanih dejstev o štajerskem mestu ob Muri. Na prireditvi ob jubileju so že omenjeni visoki gostje složno podprli zamisel o vzpostavitvi Slovenske (kulturne) hiše v štajerski prestolnici. Susanne Weitlaner nam je povedala, da v društvu upajo, da se bo to spričo naklonjenosti vseh akterjev zgodilo že do konca leta 2025.
Jubilej hišnega pevskega zbora
V Društvu člen sedem/Pavlova hiša načrtujejo zanimive projekte tudi za prihodnje leto. Hišni mešani pevski zbor, torej Zbor Pavlove hiše, bo z več koncerti praznoval svojo dvajsetletnico, prvega marca bodo spet v Pavlovi hiši pripravili razstavo Pogled od zgoraj, v sodelovanju z Akademi Graz kanijo pripraviti razstavo ob 30. obletnici priznanja Romov za avtohtono avstrijsko manjšino, s svojimi projekti bodo sodelovali v Programu Interreg Slovenija-Avstrija, v Potrni bodo nadaljevali tečaje slovenščine za odrasle itd.
V Pavlovi hiši pa je letos morda največ pozornosti vzbudila razstava del Alojza Kasimirja, ptujsko-haloškega slikarja in fotografa s preloma devetnajstega v dvajseto stoletje. Martina Mehrmann-Schmidt je namreč leta 2017 podarila zapuščino rodbine Oeltjen ter ptujske trgovske in slikarske družine Kasimir Zgodovinskemu arhivu na Ptuju. Večina fotografskega gradiva so posnetki slikarja in amaterskega fotografa Alojza Kasimirja (1852–1930), več kot 177 negativov na steklu ter nekaj sto filmskih negativov in razvitih fotografij. Pavlova hiša je za namen razstave v sodelovanju z Zgodovinskim arhivom na Ptuju izvedla digitalizacijo in grafično pripravo celotnega fonda steklenih plošč in dela filmskih negativov v visoki ločljivosti. Razstava je tako prikazala številne doslej neobjavljene fotografije članov družine Kasimir, njihovih sorodnikov in prijateljev, njihovih postankov v Italiji, Nemčiji, Avstriji, današnji Hrvaški, Halozah, na Ptuju in v Gradcu ter prizore vsakdanjega življenja.
Gormerkanska knjiga
Pri društvu oziroma hiši so letos izdali tudi dve publikaciji. Gormerkanska knjiga 1842-1882 je pravo zgodovinsko odkritje. Avtorice Jelka Pšajd, Susanne Weitlaner in Nina Zver so jo poimenovale za kmečko gospodarsko knjigo, njen naslov pa je sestavljen iz slovenske in nemške besede gor in merken. V štajerskem slovenskem narečju gor merkati pomeni pravzaprav paziti oziroma varovati. Kmet iz Potrne Mihael Hois je rokopisni zvezek oziroma knjigo v devetnajstem stoletju namreč uporabljal za različne zapise v slovenskem jeziku, vendar v gotici, o gospodarjenju na svoji kmetiji. Takšen zvezek v tem času je sila redek in zato dragocen. Tedaj, v habsburški monarhiji, je bila namreč jezik pisne komunikacije, tiskanih knjig, uradov, korespondence ter prav tako jezik višje izobrazbe nemščina. V času avtorja Gormerkanske knjige so v Potrni in sosednjih obrobnih vaseh govorili slovensko, kar je sicer dokumentirano že od leta 1707. Knjiga tako dokazuje, da je bila slovenščina sporazumevalni jezik v vasi, med prišleki in kmečkimi delavci, to je dninarji in posli, pisati v slovenščini pa ni bilo samoumevno.
Povejmo še, da je druga publikacija trijezična, torej v slovenščini, nemščini in angleščini, pesniška zbirka Črna mačka slovenskega pesnika Leva Detele, ki je leta 1960 emigriral v Avstrijo in sedaj kot svobodni književnik in publicist živi na Dunaju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
