Usoda španske vlade v katalonskih rokah

Joj, Katalonija, ta nebodigatreba! Spet se je zgodilo, da je sestava nove španske vlade odvisna od Katalonije. Še več, odvisna je od enega človeka, ki živi v izgnanstvu, ker mu v Madridu grozi dolga zaporna kazen. In kaj je hudega storil? Vodil je vlado, ki je sklenila, da bo Katalonija končno z referendumom preverila voljo svojih državljanov, ali želijo ostati v španski državi ali se odločijo za samostojnost. Takšno, kakršno je Katalonija razglasila pred skoraj 90 leti, a jo je kasneje v državljanski vojni diktator Francisco Franco s pomočjo Hitlerja in Mussolinija zatrl in njenega predsednika Lluisa Companysa usmrtil.

Odločilnih sedem glasov

Nedeljska španska volilna računica se nikomur ni izšla. Ni se izšla desnici, katero so vsi že dolgo razglašali za zmagovalko, a ji je na koncu, pri štetju glasov, zmanjkalo nekaj poslanskih mest in v parlamentu nima dovolj glasov, da bi bil njen kandidat Alberto Nuñez Feijóo postal predsednik španske vlade. Ni se izšla levici, ki ji je na koncu, pri štetju glasov, zmanjkalo poslanskih mest in v parlamentu nima dovolj glasov, da bi bil njen kandidat, sedanji premier Pedro Sánchez, ponovno izvoljen. Preštevanje poslanskih mandatov je pri tem jasno: desnica lahko nabere največ 170, levica pa 172 v 350-sedežnem parlamentu. Premalo, potrebnih jih je najmanj 176. Mandat za sestavo vlade podeli kralj Filip VI. - najprej zmagovalcu volitev, če ta ne prinese zagotovila o dovolj glasovih, pa drugouvrščenemu.

Vmes, med obema taboroma, je majhna stranka s sedmimi poslanci, ampak zelo jasnim programom: Junts, katere predsednik Jordi Turull je takoj po objavi volilnih izidov povedal, da obstaja konflikt med Katalonijo in Španijo ter da se ne namerava pogovarjati o drobižu v zameno za podporo Sánchezu. Poudaril je, da to ne pomeni podpore desnici, "ker vsi vedo, kako poteka glasovanje". Desnica namreč, kot rečeno, nima dovolj glasov za izvolitev Feijóoja. In ABC, veliki španski desničarski dnevnik, nosilec "resnice" v času diktature Francisca Franca in zdaj zelo blizu kraljevi družini, je v ponedeljek na naslovnici objavil fotografijo Carlesa Puigdemonta, človeka, ki formalno ni bil del volilne kampanje, a je še vedno simbol gibanja neodvisnosti. In tu je bil Turull še jasnejši: "Imamo zlato priložnost, tako na notranji kot tudi na mednarodni ravni," je dejal.

Premier Sánchez noče novih volitev

Sicer pa so bili volilni izidi v Kataloniji porazni. V tej regiji je bila volilna udeležba najnižja, socialisti so prva stranka, katalonske stranke pa so volivci kaznovali. Republikanska levica ERC, nekoč v vrhu boja za neodvisnost, trenutno edina vladna stranka v Kataloniji, je izgubila 400.000 glasov in šest poslancev. Tudi Junts, stranka, ki se opira na Puigdemonta, je izgubila enega poslanca. Preostali dve katalonski stranki, skrajno leva CUP in PD-Cat, ki se sklicujeta na nekdanjo stranko Jordija Pujola Convergencio, sta ostali praznih rok. Skratka, Katalonci so se politiki uprli tako, da so ostali doma.

Sánchez vztraja pri trditvi, da bo dosegel sporazum in sestavil vlado. Gre seveda za tipanje v dnevih po volitvah; to bi mu uspelo le, če bi Kataloncem ponudil nekaj oprijemljivega, v bistvu pot, po kateri bi lahko ponovno odločali o neodvisnosti. Stranka Junts bi verjetno zahtevala tudi amnestijo za vse obsojene osamosvojitelje. Oboje bi bilo za Sáncheza verjetno politično samomorilsko. Ampak za zdaj vztraja, da ponovnih volitev ne bo.

Tudi Feijóo trdi, da bo sestavil vlado. Povedal je, da se je razen z ultradesno stranko Vox pogovarjal s še tremi majhnimi strankami: koalicijo Kanarskih otokov, ki ima enega poslanca, stranko UPN iz Navarre, ki je dobila prav tako enega poslanca in sredinsko baskovsko stranko PNV s petimi poslanci. Slednja je doslej podpirala Sánchezovo vlado in je že v volilni kampanji nakazala, da bo s to podporo nadaljevala. Res je, da je politika umetnost možnega, ampak malo verjetno je, da bi kdaj videli, da bodo Baski sodelovali v koaliciji s stranko Vox, ki se javno sklicuje na diktatorja Franca.