Balkanski mediji poročajo, da je v 79. letu življenja umrl Šain Memeti. Verjetno vam ime nič ne pove. Toda tisti, ki se še spomnijo nekdanje Jugoslavije ali pa so kadarkoli obiskali Sarajevo in znamenito Baščaršijo, so gotovo slišali za vrhunsko čevapdžinico Željo, jo videli ali se celo mastili v njej. Pravzaprav sta to Željo in Željo 2. Splitska Slobodna Dalmacija piše, da bi vam od tod naprej moralo biti vse jasno, saj je bil Šain Memeti z bratom Hasanom lastnik tega kultnega lokala. Kajti če ste kdaj v Sarajevu zavili na čevapčiče, so vam gotovo priporočali Želja. Kvečjemu njegovo najhujšo konkurenco Petico od Ferhatovićev, prav tako na Baščaršiji. Pri obeh za prste polizati!
Šain in Hasan Memeti, poroča zagrebški Jutarnji list, sta se, rojena v Gostivarju, ki je sedaj v Severni Makedoniji, biznisa v glavnem mestu Bosne in Hercegovine lotila leta 1968. Čevapdžinicama sta dala ime po njunem najljubšem nogometnem klubu iz sarajevske četrti Grbavica, po Željezničarju. Zato so v njunih lokalih na stenah zastave in grbi kluba pa fotografije gazd z obiskovalci nogometaši in drugimi znanimi ljudmi iz nekdanje skupne države. Jutarnji list našteva zgolj Hrvate, pa vendar: Robert Prosinečki, bratje Mamić, Severina, Stipe Mesić, Kolinda Grabar Kitarović ...
Brata Memeti sta živela za posel. Od zabave se zdi, da jima je ostalo samo obiskovanje domačih tekem Željezničarja. Zato pa so njuni čevapčiči pristali v legendi. Tako kot tudi tisti iz Petice Nijaza Ferhatovića. No, pri Petici navijajo za Sarajevo. Ker je zanj poleg Nijaza igral tudi že njegov stric, amidža, Asim Hase Ferhatović. Tega opevajo celo pesmi. Ena taka, Nedelja kad je otišo Hase, je od Zabranjenega pušenja. Še eno neskončno rivalstvo v najbližji baščaršijski soseščini, da ne rečemo komšiluku. Mnogi gostje menijo, da v top kvaliteti čevapčičev ni razlike. Le da so morda pri Želju bolj modri, pri Petici pa bolj rdeči. Pač po klubskih dresih. Vsekakor oboji izvirne recepte za žar skrivajo kot kača noge. Ker se na leto pri njih zavoljo tega obrne na deset tisoče ljudi. Baje, da so od drugod hodili chefi in jim ponujali gore in planine za izdajo svoje kulinarične skrivnosti, ki se menda ustno prenaša iz roda v rod, a mojstri žara so ostali zapečatenih ust.
Naš novinarski kolega v Sarajevu Milan Pekić sicer pravi, da vse skupaj le ni velika skrivnost: "V Bosni so štiri slavne kuhinje za pripravo čevapčičev. Sarajevska, tuzelska, banjaluška in travniška. V Bosni, med muslimani, se čevapčiči pripravijo izključno iz junčjega mesa. Tele se zakolje in v kompaktno zmes se hkrati zamelje meso vseh delov živali. Doda se le tri odstotke soli in se pusti stati na hladnem dvanajst ur. Nato se oblikujejo čevapčiči. Spet stojijo štiri do pet ur. Taki so pripravljeni za peko in postrežbo."
"Skoraj bolj pomembno je," nadaljuje Pekič, "kako jih konzumiramo. Kot priloga velja v Sarajevu samo rdeča čebula in nič drugega. Nobenega kajmaka, kar dodajajo v Srbiji, kjer je recept za čevapčiče drugačen, saj poleg teletine vsebuje vsaj polovico svinjine. Poleg ni ne ajvarja ne gorčice. Greh je, če bi kdo želel imeti majonezo ali, bognedaj, kečap." Zraven gre lepinja, imenovana somun.
Grlo si ob sarajevskih čevapčičih smete poplakniti na dva načina. Prvi je jogurt ali kislo mleko. Drugi je malo pivo. Vsaj. Toda pivo, če ste pri Želju ali pri Petici, morate naročiti iz sosednjega lokala. Čevapčičarne v Sarajevu ne strežejo alkohola. To s pivom je v Sarajevu vseeno najbolj priljubljeno. Razen če ste mladoletni ali bolni.
