Vojislav Bercko
Obrambno ministrstvo Azerbajdžana je včeraj sporočilo, da so v Armeniji obstreljevali dva položaja, od koder naj bi izstreljevali rakete na civilna območja v Gorskem Karabahu. Armenija je potrdila, da so bila območja na njenem ozemlju tarča napada, a zanikala, da bi nameravali obstreljevati civilne cilje v Azerbajdžanu.
To je bil le zadnji v vrsti incidentov, ki so se zvrstili po sklenitvi dogovora o prekinitvi ognja, ki je pričel veljati v soboto opoldne. Ta naj bi trajal pičlih pet minut. Armensko obrambno ministrstvo je takrat poročalo, da so azerbajdžanske sile ob 12.05 sprožile napad na območje Karahanbejli. Azerbajdžansko obrambno ministrstvo pa je armensko stran obtožilo, da je približno pol ure po prekinitvi ognja s topništvom napadla območji Terter in Agdam. Zato je zdaj znova zaropotala Rusija, ki je posredovala pri mirovnem sporazumu. Ruski vojaški opazovalci bi lahko nadzorovali prekinitev ognja v Gorskem Karabahu, je v pogovoru za več ruskih medijev ponudil ruski zunanji minister Sergej Lavrov. A dodal, da bosta o tem odločili sprti strani. Pomenljivo pa je še rekel, da takšen predlog izhaja iz dejstva, da bosta Erevan in Baku upoštevala odnose z Rusijo kot zaveznico in strateško partnerico. V pogovoru za radijske postaje Sputnik, Govorit Moskva in Komsomolska pravda je Lavrov še poudaril, da je v Gorskem Karabahu treba doseči dolgoročen politični sporazum, saj vojaška rešitev konflikta ne bo vzdržna na dolgi rok. Dejal je še, da bi politično reševanje spora v Gorskem Karabahu moralo iti z roko v roki z uresničevanjem sporazuma na terenu.
Ponovil je, da je politična rešitev konflikta možna, da pa je za to nujno treba vzpostaviti mehanizme za nadzor prekinitve ognja. Po njegovi oceni bi zadostovali že vojaški opazovalci.
Azerbajdžanska premoč v orožju
Primerjava oboroženih sil Azerbajdžana in Armenije kaže, da je prvi v veliki prednosti. Po podatkih spletne strani ArmedForces Azerbajdžan letno za vojsko nameni okoli 2,7 milijarde dolarjev, Armenija le 500 milijonov. Največja premoč Azerbajdžana se sicer kaže v topovih in raketnih sistemih (740 proti 293) in zrakoplovih, torej letalih ih helikopterjih (127 proti 65). Aktivnih vojakov ima Azerbajdžan 65 tisoč, rezervistov tri milijone, Armenija pa ima pod orožjem 45 tisoč vojakov in 210 tisoč rezervistov.
Toda na terenu je drugače. Armenska stran naj bi imela po lastnih podatkih v treh tednih okoli 500 smrtnih žrtev, večino med vojaki, za nasprotnika, ki svojih podatkov ne objavlja, pa trdi, da ima žrtev desetkrat več. Čeprav grmijo topovi in treskajo rakete, pa ima ta konflikt tudi prvi med vsemi elemente neke nove vojne 21. stoletja: glavno vlogo imajo droni oziroma brezpilotniki. Pri tem ima Azerbajdžan veliko prednost, saj se je v zadnjih desetih letih, gnan z naftnimi in plinskimi dolarji, dobro opremil z droni iz Izraela in Turčije. Pri tem so v ospredju turški droni Bayraktar-TB2. Delujejo na višini do 8000 metrov, v zraku so lahko več kot 24 ur in nosijo štiri rakete. Kakšne in čigave drone uporablja Armenija, ni znano, toda ponudba na svetovnem orožarskem trgu je velika.
