Kljub njegovemu očitnemu pomenu je brexit zgolj postranska zadeva v primerjavi s pridušeno, vendar temeljno dezintegracijo, ki poteka po vsej Evropski uniji. Zadržati je ne morejo niti politični centri v ključnih državah članicah. Povsod je na pohodu nacionalizem. Celo evropsko usmerjene vlade so v praksi opustile vse načrte za resnično združevanje in vse bolj drsijo proti ponovni nacionalizaciji bančnih sistemov, javnega dolga in socialne politike.
Z brexitom na severu in izkoriščanjem ksenofobnega antievropeizma s strani italijanske vlade na jugu, "tesno povezana unija" postaja absurden simbol razkoraka med realnostjo in propagando establišmenta EU. Politični zaton nemške kanclerke Angele Merkel dodaja dodatni zagon tej dinamiki. Medtem ko je največ oči uprtih v dogajanje v Londonu in Rimu, je oslabljeno stanje EU najbolj razvidno v Nemčiji. Ta je v paradoksalni krizi. Evropska gonilna sila je preplavljena z denarjem. Osupljivi presežek tekočega računa je povzročil pravi cunami prilivov kapitala. Proračunski presežek beleži tudi nemška zvezna vlada. Tuji prihranki iz vse Evrope iščejo varno zatočišče v nemških bankah. Nemška gospodinjstva varčujejo. Celo nemške korporacije kopičijo zaloge gotovine.
Zakaj potem nemška politična sredina ne more ohraniti oblasti? Zakaj glavne vladne stranke izgubljajo podporo? Zakaj se zdi, da zmagujejo nezadovoljstvo, ksenofobija in negotovost? Na to ni težko odgovoriti. Nemško življenjsko okolje, Evropa, je v vse globlji sistemski krizi, katere posledice segajo globoko v nemško družbo in zavirajo celotne regije ter skupnosti. Nečloveške varčevalne politike, ki so bile prvotno preizkušene v Grčiji, so se kmalu zatem razširile na preostalo Evropo, tudi Nemčijo.
Politika beleženja presežkov v zveznem proračunu v času deflacije je povzročila razpadanje infrastrukture in poslabšanje javnih storitev, kar se odraža v preobremenjenih bolnišnicah in nezadostno financiranih šolah. Posledice nizke ravni naložb v ljudi in zeleno tehnologijo so povzročile, da se večina Nemcev počuti ujeta. Od začetka evrske krize je denarni zid dvigoval cene nemških delnic, cene stanovanj v glavnih mestih in krepil neenakost. Kar polovica prebivalcev Nemčije izjemno težko shaja iz meseca v mesec. Kljub dobri likvidnosti je za navadne Nemce in okoljske investicije namenjenih le nekaj kapljic iz proračuna.
Nemška paradoksalna kriza nas ne sme presenečati. Evropska gospodarstva so popolnoma prepletena, prav tako usode njihovih ljudi. Kot bi morda dejal Hegel, nobeni Evropejci ne morejo biti uspešni in svobodni, medtem ko so druge države članice obsojena na trajno depresijo, ki jo ustvarja večno varčevanje.
Čas je, da Evropejci postanejo drzni, pogumni in pripravljeni storiti to, česar našim prednikom ni uspelo storiti v tridesetih letih minulega stoletja
