Glorija Lorenci
Mnoge pomembne predmete naše preteklosti je človeštvo izgubilo. Zaradi vojn, vandalizma ali iz čisto navadne človeške neumnosti. Tako se potrjujemo kot vrsta, ki ji ne kaže najbolj zaupati dragocenih zgodovinskih in naravnih artefaktov. Enega od seznamov "izgubljeno zaradi neumnosti" so sestavili na portalu Listverse, mi pa smo pogledali, kaj se skriva za izgubljenim.
O čem je govoril singapurski kamen
V ustju reke Singapur je nekoč stal ogromen peščenjak, visok tri metre in prav toliko širok. Vanj je bilo vklesano besedilo v starodavni pisavi, ki je pred 200 leti nihče ni znal razvozlati. Danes vemo, da sega zgodovina tega kamna vsaj v 13. stoletje, zelo verjetno pa v 10. ali 11., in da je bil prostor, na katerem je stal, sveti prostor za nastanek mesta. Napis, ki bi utegnil razkrivati najstarejšo zgodovino Singapurja, vsebuje nekaj sanskrtskih besed, a od celega kamna so ostale samo risbe treh fragmentov in manjši del, 74 centimetrov širok kos peščenca, ki ga danes hrani narodni muzej v Indiji.
Za ljudi, ki so ga odkrili leta 1819., je bil jezik, v katerem je govoril kamen, neznan. In če je neznan, nima vrednosti, kajne? Zakaj ga torej ne bi preprosto razstrelili? Še sploh, če potrebujemo gradbeni material.
Britanci so naredili natančno to. Imperialna vojska je zasegla zemljišče, na katerem je stal kamen, da bi na tem mestu zgradila vojaško utrdbo. Na ukaz inženirja Stevensona je dragoceni arhefakt odletel v zrak, ker je bil na poti načrtom, da se razširi prostor v ustju reke Singapur, kjer je zrasla vojaška utrdba Fort Fullerton. Singapurski kamen so uporabili kot gramoz na cesti do trdnjave. Govorica kamna je bila izgubljena. Je kamen govoril o starodavnih zmagah? Legendi svetega kraja? Ali je bil samo poročilo o vsakdanjem življenju? Nikoli ne bomo izvedeli.
Čudila se je svojemu zločinu
Pred približno 3500 leti je seme neke cipresovke padlo na floridska tla, na kraj, kjer je veliko kasneje zraslo mesto Winter Park, in pognalo korenine. V tisočletjih je zraslo do višine 36 metrov; bilo je tam ob rojstvu Kristusa, ob prihodu Kolumba, ob padcu berlinskega zidu, ob zlomu Wall Streeta, ob zrušitvi dvojčkov. Pradavno drevo, eno najstarejših na svetu, so prebivalci Winter Parka ljubkovalno poimenovali Senator in doživelo je čast, da se mu je leta 1929. poklonil celo John Calvin Coolidge Jr., trideseti predsednik ZDA.
No, potem je prišlo leto 2012, ko je 26-letna metamfetaminska odvisnica Sara Barnes splezala v njegovo votlo deblo, da bi se tam, skrita pred očmi radovednežev, hitro in intenzivno zadela. In ker je v duplu pričakovano tema, si je posvetila z ognjem. Ogenj je pač naredil to, kar običajno ogenj dela z lesom. Po pripovedovanju lokalnih gasilcev je zračni tok povzročil, da je zagorelo kot v dimniku. Sara se je pravočasno rešila iz skrivališča in bila še toliko prisebna, da je drevo, ki je gorelo kot bakla in se slednjič zrušilo v pepel, fotografirala. Prav te fotografije so bile kronski dokaz, na podlagi katerega je policija aretirala odvisnico. Ta je imela en sam, malce egotripovski komentar: "Kako je mogoče, da mi je uspelo požgati drevo, ki je videlo Kristusa!"
Tako je šel k vragu rajski otok
Otok Nauru je majhna otoška država, ki leži v južnem delu Tihega oceana. Je tretja najmanjša popolnoma neodvisna država na svetu. Otok je leta 1789 odkril angleški kapitan John Fearn. Takrat je bil otok prekrit z bujno vegetacijo, in če danes pogledate slike otoških plaž, se zdijo tako nemogoče popolne, da bi vam bilo odpuščeno, če bi pomislili, da je slikar res pretiraval. Otok je med mornarji postal znan kot Rajski otok in takšen je ostajal naslednjih sto let.
Leta 1896 je Henry Denson, izkušen ladijski častnik za družbo Pacific Island na ladji Lady M, na kratkem postanku na Nauru odkril edinstveni kamen, za katerega je najprej misli, da gre za kos okamenelega lesa. Ko se je vzorec znašel na uradu družbe Sydney, kjer so analizirali vzorce kamnin, ki prihajajo s pacifiških otokov, je bilo kmalu jasno, da gre za fosfat. In samo nekaj mesecev je bilo potrebnih do potrditve, da gre za fosfatovo rudo najbogatejše kakovosti, ki je nastala s sesedanjem in kemičnim pretvarjanjem milijonov in milijonov ton iztrebkov morskih ptic. Za pravico in dostop do enega najbogatejših fosfatnih virov na svetu sta se najprej dajali britanska in nemška vlada, kmalu pa so se rudarske družbe kolonialnih držav z vseh vetrov lotile rudarjenja in v pičlih nekaj desetletjih spremenile nekdanji rajski otok v kamnito puščavo, na kateri ne raste prav nič več zelenega.
Nauru je leta 1968 postal neodvisen, a je tudi nova vlada nadaljevala rudarjenje in opustošenje. Danes imajo prebivalci Republike Nauru na voljo le še ozek pas rodovitne zemlje na obrobju otoka. Tam ni več ničesar od tistega, kar je nekoč otoku dalo ime "rajski".
Povožena dediščina Atacame
Puščava Atacama je planota v Južni Ameriki, ki pokriva 1000-kilometrski pas zemlje ob pacifiški obali zahodno od Andov. Atacama je najbolj sušno območje na našem planetu. Zahvaljujoč temu dejstvu so se tukaj ohranile občutljive predkolumbijske risbe in zgodovinski artefakti. Nekatere peščene sipine beležijo sledove vetrnih vzorcev, ki so jih pomagali oblikovati pred tisočletji. Predinkovska kultura je tukaj zarisala like živali, serijo geoglifov, ki so vidni samo iz zraka in za katere nekateri še vedno mislijo, da so delo zunajzemeljske civilizacije, ki je pred tisočletji obiskala naš planet. No, arheologi že nekaj časa vedo, da gre za odprto svetišče, ki je služilo čaščenju bogov in za priprošnjo davnih prebivalcev, da jih bogovi zaščitijo pred lakoto.
Zadnja stvar, ki bi jo privoščili tem krhkim lokacijam, je denimo vožnja z avtomobili čeznje. A prav to so prvič naredili leta 2009, ko se je vzdržljivostna dirka reli Dakar zaradi politične nestabilnosti v Afriki preselila v Južno Ameriko. Starodavni geoglifi so prepredeni s sledovi pnevmatik motorjev, avtomobilov, tovornjakov, predkolumbijska naselbina za lovce je sesuta v prah, veliko pomembnih lokacij pa je utrpelo nepopravljivo škodo. Stvari so v naslednjih letih šle s slabega na slabše. Kot navaja časopis Santiago Times, je dirka v letu 2011 trajno poškodovala 44 odstotkov vseh risb. Kulturna dediščina Atacame je povožena.
Grob Jone zravnan z zemljo
Jona je bil judovski prerok iz 8. stoletja pred našim štetjem; v stari zavezi beremo zgodbo o tem, kako ni poslušal božjega naročila, kako ga je v morju pogoltnila velika riba in ga izpljunila na kopno, ko se je pokesal. Podobna zgodba kot v Bibliji je tudi v Koranu - muslimani grobnico v iraškem Mosulu poznajo kot mošejo Jounisa, kristjani pa kot grob preroka Jone. Grob je bil romarski kraj tako za kristjane kot za muslimane, nadvse pa je bil priljubljen tudi med arheologi, saj njegov najstarejši del datira v 8. stoletje pred našim štetjem.
Pravilneje: je datiral. Leta 2014 so pripadniki Isisa v nekaj minutah svetišče izbrisali z obličja zemlje. Ga napolnili z eksplozivom in ga razstrelili. Za pripadnike Isisa je čaščenje grobnic in mošej nesveto, prav tako kot molitev h kateremukoli drugemu preroku kot Mohamedu. Eksplozija je bila dokumentirana tudi na videoposnetku.
Od jezera do mlake
Urmijsko jezero ni več zeleno, postalo je rdeče. Za to iransko jezero smo se še sredi osemdesetih v šoli učili, da gre za drugo največje slano jezero v jugovzhodni Aziji, takoj za Kaspijskim. In šesto največje slano jezero na svetu. Bilo je eno od svetovnih čudes, turistični raj, ki je privlačil množice z vsega sveta. Znano po azurno modrih vodah in 120 otokih, ki so bili zatočišče plamencev, belih čapelj, pelikanov.
V zadnjih 30 letih se je jezero zmanjšalo za več kot 80 odstotkov, s tem se je močno povečala slanost vode. Izginile so ribe, ni več ptic, ki so se hranile z njimi, in ni več turistov; Urmijsko jezero je le še velika smrdeča mlaka, ki so jo alge rdeče obarvale.
Razlog? Jezovi, zgrajeni na rekah, ki so polnile jezero, ob jezovih pa na stotine nelegalnih vodnjakov za namakanje. Svoje so dodale še klimatske spremembe, ki strežejo z dolgimi sušnimi obdobji in pičlim dežjem na tem območju. Narava je posledice človeške nespameti vrnila z dvojno mero. Ne le, da je zamrlo življenje na območju, nekdaj velikem, kot je Luksemburg, za povrh močni viharji dvigujejo sol, ki debelo pokriva izsušeno dno jezera, in jo raznašajo na polja, ki zaradi tega vse manj rodijo.
Temeljito očiščeno
Že nekaj časa vemo, da so v jamah Mayrieres v Franciji pred kakšnimi 15 tisoč leti živeli ljudje. Za njimi sta ostali dve jamski poslikavi bizonov in arheologi priznavajo umetniku tako ročno spretnost kot umetniško oko. Umetniško delo je bilo neprecenljivo, čeprav ne tako impresivno in slavno kot denimo v jamah v Chauvetu ali Lascauxu.
Spomladi 1992 se je lokalni protestantski klub odločil v bližnji jami odstraniti grafite. Oboroženi z žičnatimi ščetkami in z obilo neznanja so mladenke in mladci poprijeli za delo. V jami niso odstranili le sodobnih grafitov, ampak tudi večino prazgodovinske umetnosti. Preden so spoznali svojo zmoto, je šlo k vragu vse, na čemer je kraj gradil načrte za bodoči turizem. Skupina prostovoljcev je bila nagrajena z Ig Nobelovo nagrado* za arheologijo za njihov prispevek k uničenju naše preteklosti.
(*Ig Nobelove nagrade so parodija pravih Nobelovih nagrad.)
