Blato združuje celotno živalsko kraljestvo. Je nekaj, kar je vsem skupno. Povprečno gremo kakat 1,2-krat na dan, kar pa ne pomeni, da so odstopanja zunaj normale, saj lahko popolnoma zdrave osebe hodijo na stran bolj ali manj pogosto. Povprečno proizvedemo dnevno 128 gramov blata. Kakce najdemo po vsem svetu, saj so pomemben člen verige življenja, gnojilo za nekatere organizme in hrana za druge. Človeški iztrebki so nam celo sledili v vesolje: Neil Armstrong je odložil štiri vreče kakcev na površju Lune. Iztrebljanje je pomembno, ker s tem izločamo izločke, toda to še zdaleč ni edini razlog. Poglejmo si še druge.
Kaj je blato?
Kaj je sploh blato? Iztrebki so ostanki hrane, ki so jih fermentirale bakterije v prebavnem traktu in ki jih tanko črevo ni moglo prebaviti ali absorbirati. Blato sestavlja v glavnem voda, količina vode pa je odvisna od številnih dejavnikov, med drugim pikantnosti hrane. V povprečju predstavlja voda 75 odstotkov kakca. Drugi najpomembnejši sestavni del je bakterijska biomasa, torej živi in mrtvi organizmi, ki predstavljajo od 25 do 54 odstotkov suhe teže blata. Ostali sestavni deli so do velike mere neprebavljeni ogljikovi hidrati, vlakna, beljakovine, maščobe in mrtve epitelijske celice črevesne sluznice. Če pomotoma pogoltnete nekaj neprebavljivega, boste v kakcu (najverjetneje) našli tudi to. Feces vsebuje tudi nekaj odpadkov presnove, denimo sterkobilin, ki je razgradni produkt rdečih krvnih celic in žolča in je odgovoren za značilno rjavo barvo blata. Vseeno pa so kakci lahko različnih barv, od rdeče do zelene. Če vas zanimajo različni odtenki blata, berite dalje.
Obstaja boljši način kakanja?
V zahodnem svetu kakamo sicer sede, drugod po svetu, v Afriki in Aziji, pa ljudje večinoma to počnejo čepe. Kako kakamo, je odvisno od kulture, toda nekateri načini imajo zdravstvene prednosti.
Znanstveniki so pozvali 28 zdravih ljudi, naj uporabijo digitalno štoparico, da izmerijo, kako dolgo kakajo, v treh različnih pozicijah. Te tri pozicije so naslednje: sede na standardni toaletni školjki, sede na toaletni školjki s precej nižjim sedežem in čepe. Poleg časa so udeleženci morali oceniti napor pri iztrebljanju. Kako močno se oseba trudi pri iztrebljanju, ni nepomembno. Če se oseba preveč napreza, si lahko poškoduje mehka tkiva, kar lahko vodi do hemoroidov, izpada danke ali celo vaginalnih krčnih žil. Če se pri iztrebljanju pogosto naprezate, se vam lahko celo poviša tveganje za kap in druge srčno-žilne težave.
Avtorji te raziskave, ki je bila izvedena leta 2013, so ugotovili, da je vseh 28 udeležencev opazilo "občutno skrajšanje časa", ko so se iztrebljali čepe. Kar pa zadeva napor, so vsi rekli, da je bilo iztrebljanje precej manj naporno čepe. Avtorji menijo, da bi to lahko pojasnilo nižje stopnje hemoroidov, zaprtja, hiatusne kile in divertikuloze debelega črevesa v manj razvitih državah. Tudi če so zdravstvene prednosti čepenja majhne, bi se splačalo spremeniti naše navade na stranišču, saj je kakanje kar pogosta dejavnost v našem vsakdanu.
Fekalna transplantacija
Skozi leta se je postopoma povečevalo zanimanje za bakterije v prebavnem traktu. Ti mikrobi so seveda pomembni za prebavo, toda imajo tudi znatno vlogo na drugih področjih človeške anatomije, med drugim v imunskem sistemu. Mikrobiom je tako pomemben, da ga nekateri znanstveniki celo imenujejo "mikrobiomski človeški organ". Ko izgubimo te bakterije, nam lahko začne šepati zdravje. Pri ljudeh, ki uporabljajo preveč antibiotikov, se lahko tako pojavi okužba z bakterijo Clostridium difficile, ki povzroči resno prebavno motnjo, znano kot kolitis. Tudi če se kolitis ozdravi z dodatnimi antibiotiki, se pri nekaterih osebah vrne že čez par tednov.
Sede ali čepe, to je zdaj vprašanje
Odpornost proti antibiotikom
S fekalno transplantacijo se lahko torej zdravijo obolenja, ki nastanejo zaradi prekomerne uporabe antibiotikov. Toda blato je najverjetneje povezano tudi z odpornostjo proti antibiotikom, kar povzroča vse večjo zaskrbljenost. Milijarde ljudi iztrebijo vsak dan nepredstavljivo količino blata. Varna obdelava nastale odplake je izziv, ki nam ga še ni uspelo rešiti. V nedavni letošnji raziskavi so ugotovili, da je obdelana odplaka iz obratov za prečiščevanje odpadnih vod eden najpomembnejših točkovnih virov spuščanja odpornih bakterij in genov odpornosti v okolje.
Avtorji raziskave so ugotovili, da obstaja povezava med virusom, ki ga najdemo izključno v blatu, in odpornostjo proti antibiotikom. Avtorji trdijo, da je fekalno onesnaženje eno glavnih razlogov za prisotnost genov odpornosti.
Zakaj se nam gabi
Kakci so resda zanimivi, toda kljub temu se nam gabijo. Obstaja dober razlog za to, saj je stik s kakcem povezan s tveganjem za bakterijske, glivične in parazitske okužbe. Skozi evolucijo so naši možgani zasovražili vonj po fecesu.
Skušamo se mu izogibati za vsako ceno. Razvoj odpora do blata je zanimiva tema. Širom sveta imajo različne kulture podoben odziv na ogabne stimule, kot je kakec: zdrznemo se, na obrazu pa se nam pojavi izraz, ki odraža naš odpor. Skratka evolucija nam je v možgane tako rekoč vgradila negativen odziv na kakec, da bi nas zaščitila pred boleznimi. Gnus je tako del našega "vedenjskega imunskega sistema", s katerim se branimo pred patogeni. Fekalne bakterije so na splošno odpornejše od drugih bakterij in lahko preživijo v neugodnih okoljih zunaj telesa. To pomeni, da lahko zlahka okužijo mimoidoče ljudi.
Zakaj nam smrdi
Kot smo že omenili, lahko našo negativno reakcijo do vonja po blatu razumemo kot nekakšen zaščitni ukrep. Objektivno gledano, pa ima kakec vseeno neznosno oster vonj.
Kakec, kiti, hrup in stres
Končajmo z zanimivo zgodbo o kakcih, četudi ni povezana s človeškim zdravjem. Leta 2001 je skupina raziskovalcev opazovala kite v zalivu Fandy v Kanadi. Merili so njihovo raven stresa na podlagi fekalnih hormonskih metabolitov, ki so povezani s stresom.
Enkrat so podatke zbirali 11. septembra 2001, na dan terorističnih napadov v New Yorku in Washingtonu. Avtorji raziskave so opazili precej manjšo raven stresa, kar naj bi bilo povezano z zmanjšanjem ladijskega prometa in posledično podvodnega hrupa.
Avtorji pravijo, da je to prvi dokaz, da bi izpostavljenost nizkofrekvenčnemu hrupu, ki ga oddajajo ladje, lahko bila povezana s kroničnim stresom kitov. Kot smo že rekli, ta zgodba ne zadeva človeškega zdravja, toda lepo ponazarja, kako lahko celo najbolj odvratne telesne funkcije razkrijejo zanimive informacije o našem svetu in našem telesu.
