Le nekaj obdobij v zgodovini dirkaškega športa je iz cestnih vozil ustvarilo stroje, ki bruhajo ogenj in eno takih je zaznamovala legendarna Skupina 5, kjer so se različne limuzine tistega časa preganjale po starem Nurburgringu in pri prestavljanju bljuvale ogenj iz kratkih, na stran speljanih izpušnih cevi. K temu je treba dodati vratolomno prelaganje ovinkov z večkrat do kraja izrabljenimi gumami in v spomin se lahko prikrade tudi oranžni E21 z Jägermeistrovim sponzorstvom.
Skupina 5 je bila ustanovljena 1976, značilni zanjo ob že zgoraj naštetih posebnostih pa so bili zelo široki blatniki in velikansko krilce na zadku. Predelav na serijskih avtomobilih pravzaprav ni omejevalo nič. Ob E21 so bili tu še lancia beta montecarlo, porsche 935 in ford capri. Edino, kar je moralo ostati originalno, so bila vrata, motorni pokrov in strešna linija, vse drugo pa je bilo prepuščeno domišljiji inženirjev in aerodinamikov.
BMW je sodeloval v Skupini 5 v razredu do dveh litrov prostornine v prvenstvu DRM, predhodniku DTM in svetovnem prvenstvu proizvajalcev. Dirkaški E21 je bil narejen v končni različici ali kit izvedbi za različne zasebne ekipe, skupaj z aerodinamiko, ki je spominjala na legendarnega 3,0 CSL. Serijski motor M10 je zamenjal štirivaljnik M12/7, ki je razvijal 330 konjičev, sposojen iz hišnega programa F2. Mlinček se je rad zavrtel vse do deset tisoč vrtljajev.
Po samo dvanajstih tednih razvoja je prvi prototip testirala zasebna ekipa Faltz Racing na Paul Ricardu na Azurni obali. Ekipa iz Essna je na start prve sezone Skupine 5 pripeljala dva E21 320, oba odeta v oranžno podobo z Jägermeistrom. Šasijo s številko R1-13 je vozil Hans Joachim Stuck, medtem ko je R1-06 pripadel Haraldu Grohsu.
Grohs je hitro obveljal za zelo brezglavega voznika, ki preveč tvega, in kljub odličnemu četrtemu mestu na dirki v Zolderju je sledilo obdobje smole, na koncu je odstopil na kar štirih od desetih dirk in sezono končal zunaj deseterice. Najboljši rezultat je dosegel na predzadnji dirki, spet v Zolderju, kjer je osvojil tretje mesto, za tovarniškima voznikoma 320, Manfredom Winkelhockom in Eddiejem Cheeverjem.
Po koncu sezone je šasija R1-06 nekaj let stala v izložbi BMW-jevega prodajalca in potem večkrat zamenjala lastnika. Avto se je potem leta 2002 pojavil na dražbi v Annemasseu v Franciji, zložen "v gajbicah". Zatem je končal pri ljubitelju znamke v Švici, ki je avto obnavljal od leta 2008 kar šest let z največjo možno natančnostjo, čisto vsak del je bil razstavljen, speskan in sestavljen nazaj. Šasija, podvozje, diferencial in menjalnik so originalni kot tudi večina zunanjosti, le sprednje in zadnje krilce sta bila narejena na novo.
Originalni motor se je po koncu sezone 1977 izgubil, zato so v avto namestili tovarniški M12/7, na novo so napeljali tudi elektriko. Skupaj za legendarnim dirkalnikom, ki se prodaja preko RM Sotheby's, pride tudi obsežna dokumentacija s fotografijami z vseh desetih dirk sezone 1977 in objavami v revijah in časopisih. Dodan je tudi zabojnik z rezervnimi deli in še enim setom koles.
Ceno bo, če vas taka reč zanima, prodajalec razkril le osebno, zagotovo pa je bližje milijonu evrov kot polovički.
