Tam v osemdesetih, ko sem mala jaz hodila v osnovno šolo na Pobrežju, so bili v glavnem na voljo osnovni tipi mask - Indijanec, cigan, zamorec, Pika Nogavička in morda še kaj poklicnega - zdravnik, medicinska sestra, policaj, princeska ali kaj podobnega. Kar so pač kreativne mame izbrskale v omarah. Pravi kostumi so potovali od enega do drugega gospodinjstva - do nas so navadno prišli že močno oguljeni, sploh pa je po šoli tisti torek drvel cel kup podobnih likov. Največji frajerji so si obleke sicer sposodili v gledališču, ampak potem je bilo treba tako paziti na kostum, da se pač niso smeli preveč premikati, kar je lahko za osnovnošolca razmeroma velik problem. Ko mi je po več letih truda vendarle uspelo stakniti kostum za princesko - fotografije ne obstajajo, ampak zelo verjetno je izgledalo bizarno -, mi je sošolec po nekem naključju uspel v oko vreči skokico in sem v tisti krinolini končala na urgenci. Veliko let kasneje je možu na pustovanju v glavo priletela goveja stegnenica nekega pračloveka in znova smo pustovali v belem.
Nekaj je na tem - če se ljudje zamaskirajo, dobijo v roke rekvizite in vse skupaj zalijejo s pošteno količino alkohola. V tisti anonimnosti se zgodi nekaj podobnega kot v anonimnosti družbenih omrežij. Na plan privre masa frustracij, ki jih med letom pohlevno zadržujejo v sebi, in jasno postane, zakaj krščanska cerkev v srednjem veku ni uspela zatreti tega poganskega običaja - preprosto je imel za ljudi prevelik faktor sproščanja. A med temnim vekom in danes je kar pomembna razlika - v tistih časih so ljudi res pošteno zatirali, danes se zatirajo pretežno sami. In kot da šemljenje ponuja fantastično anonimnost, ki dovoljuje vse - od nadležnega osvajanja vročih mačk in ljubkih rožic (da, celo zajca sem videla biti nadlegovanega) do skupinskega občutka premoči nad potencialnim sovražnikom v pojavi gusarja.
Redke so kreativne skupine, ki res že tedne pred pustom iščejo izvirni izziv, ki ga bodo upodobili na pustni večer. No, to je edino obdobje, ko se mi je pust nekako priljubil, dobil smisel. Z ekipo rahlo zmešanih kreativcev (hvala Gregorju, Maticu, Nejcu, Martinu, Klemnu, Jeru in Roku) smo iskali ideje, kovali načrte in vedno določili največjemu članu druščine najbolj neprijetno vlogo. Ko smo se našemili v spočetje, je bil velikansko svetleče jajčece, leto, ko smo bili baba pijana, večerja zažgana, je bil velikanska zažgana kokoš, v banana splitu je bil logično banana, ki se je metala na kroglice sladoleda. Ko smo se šli dirty dancing, smo v naši dnevni sobi vadili koreografijo znamenite scene z dvigom - in takrat je seveda poletel v zrak strašno elegantno, ostali fantje pa so piskali in javkali občutno bolj kot Patrick Swayze, ko so ga morali ujeti. Z veliko prezgodnjim odhodom najbolj vztrajnega člana druščine in prihodom potomcev so vsakoletni podvigi - upam, da le začasno - zamrli. (Sumim, da ni bilo prav, da smo se nazadnje našemili v oploditev.)
Po tem obdobju vsekakor razumem in spoštujem društva, ki ohranjajo stara ljudska izročila in jih predstavljajo na ta dan v letu, učiteljice in vzgojiteljice, ki cele razrede malih ljudi organizirajo v skupinske maske, tudi kurente, čeprav res silijo iz povork na vse mogoče kraje, kamor pravzaprav ne sodijo (odlično je to početje opisal Marko Radmilovič v Zapisih iz močvirja). Ampak na pustovanjih za odrasle, vsaj dokler se ne zbere stara ekipa, me do nadaljnjega ne bo. Za zdaj bodo kar v redu otroška pustovanja z mojo modrolaso Pikapolono.
