Kliče me prijatelj, ves razburjen zaradi bančnega izpiska, ki ga je ravnokar prejel. Ta mu sporoča, da so mu zamrznili račun, navaja izračun obresti in grozi z ukrepi, če ne bo takoj poravnal dolga. Kolega preklinja. Do plače je še 20 dni, čakajo pa ga še položnice za elektriko, kurjavo, najemnino. Dela cele dneve, ravnokar je prišel iz nočne, denarnica pa prazna. Kako je mogoče, da sam že leta gara, pa je zadolžen, medtem ko en najstnik malo štrca po internetu in zasluži milijon? To ne gre!
Opozorim ga, da je morda živel malo zapravljiv življenjski slog. Vztraja, da tudi če je na veliko zapravljal, milijončka ni mogel nikoli sprašiti, ker ga nikdar niti ni imel. Kako je možno, da eni delajo noč in dan in v celem življenju mogoče zaslužijo za eno slabo bajto, pa še to le, če si zategujejo pas in šparajo, medtem ko se enim ne splača prikloniti, da bi pobrali 500-evrski bankovec, ker v teh dveh sekundah zaslužijo trikrat toliko? Kje je tu pravica? Potem ponovi tisto znano mantro, da bi še razumel, če bi direktorji imeli štirikrat večjo plačo od čistilk, ker pač nosijo odgovornost, da pa so vse razlike, ki so večje od tega, nerazumljive. Razen seveda, če jih dojamemo kot rop pri belem dnevu, kot krajo delavnemu ljudstvu! Medtem ko milijonarji letijo v vesolje, morajo drugi delati brez pavze in lulati v flaške, da jim prislužijo dobiček, ki ga ti potem investirajo v svoje drage igračke.
Poskusim ga potolažiti, rekoč, da raziskovanje vesolja v končni fazi koristi vsem, saj bomo spričo onesnaževanja tega planeta morali slej ko prej začeti razmišljati o vesoljski selitvi. Ne prepričam ga: pravi, da se tem raketam ni uspelo niti utiriti okoli Zemlje in da ne gre za nič drugega kot kratkočasenje bogatašev, ki ne vedo, kam z denarjem.
Poskusim drugače in mu pojasnim, da neenakost v resnici koristi vsem, saj milijonarji s tem, ko želijo uživati in se postavljati, zapravljajo denar za luksuzne dobrine, s čemer poganjajo industrijo in trgovino. Bogastvo nekaterih ne pomeni nič drugega kot dejstvo, da lahko denar zapravljajo, s čimer v resnici ustvarjajo delovna mesta.
Zasebne pregrehe so javne vrline, je rekel Bernard Mandeville. Argument za obstoj milijonarjev tako ni vprašanje pravičnosti, pač pa ekonomske praktičnosti in družbene pragmatičnosti. Bolje je, da imajo eni presežke, ki hkrati omogočajo delo drugim, kot da bi vsi zaslužili enako, s tem pa v resnici zelo malo in bili vsi po vrsti revni.
Razburja se, da nimam pojma! Kaj res živimo bolje zaradi milijonarjev? Ni res, da se njihov denar kamorkoli pretaka, še bolj se kopiči, ljudje pa so prisiljeni delati za drobiž, s katerim ne morejo plačati niti najemnine, kaj šele, da bi prišli do svojega stanovanja. Naj si samo ogledam to pravljico o turističnem razvoju, ki bojda prinaša delovna mesta: a kaj prinaša drugega kot izropanje? Obogatijo samo investitorji in izvajalci gradbenih del, medtem ko se najemnine dražijo zaradi turističnih namestitev, delavcem pa od tega dobička ostane ravno toliko, da lahko drugi dan pridejo spet streč bogatim in kot hrčki vrteti kolo dobička za kapitaliste. Po tem izbruhu ga prekine: mislim, da mu je telekomunikacijska družba izklopila telefon zaradi neplačanih računov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
