Moral bom zgraditi obzidje. Iz banke vzamem sto tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pograbijo za lopate in na planoti pred mestom začne rasti zid. A bojim se, da bo to še premalo. Treba bo nakopati dovolj rude, da bomo lahko iz bronaste dobe končno napredovali v železno in se postavili po robu sovražnikom, ki na obrobje našega ozemlja že pošilja konjeniško izvidnico. Nemudoma naročim kmetom, naj nehajo nabirati les in pospešijo pridelavo hrane. Kmalu je življa dovolj za pet novih delavcev. Kleni in sveži se pojavijo zraven glavnega trga naše naselbine, nemudoma jih pošljem na delo v rudnik na jugu zemljevida. Toda medtem se na severu že začne bitka. Sovražnik je prodrl s svojimi pešaki in poskuša zrušiti novi obrambni zid. Takoj pošljem lokostrelce, da ga napadejo, a barabam uspe zvrtati luknjo in zapodijo se proti kmetijam. Puf! Pade prvi kmet. Preden uspem naročiti svojim konjenikom, naj napadejo vsiljivce, se zgrudi še drugi kmet. Osemdeset, šestdeset, štirideset, dvajset odstotkov moči še ostane konjeniku, potem pa je tudi ta na ničli, konj zarezgeta in bum! Jezdec z živaljo mrtev obleži na tleh. Z napadalcem se bo treba očitno soočiti s katapulti. Tresk! Tresk! Pokončanih je dvajset agresorjev, preostali pa se raje obrnejo in zbežijo. Bitka je dobljena, a ostaja slutnja, da je to bil šele začetek in da se bo treba še krepko potruditi za dokončno zmago. Ko program zazna, da se je akcija v igri nekoliko umirila, mi izpiše reklamno sporočilo, ki mi pravi, da je nov varčevalni paket odlična izbira zame. Odmislim ga in ugasnem igrico, za danes je bilo dovolj.
Prsi junaka in glava bedaka
Zazvoni telefon, kliče me prijatelj, ki mi sporoča, da je najel hitri kredit in denar naložil v kriptovalute. Pogovarjava se in vprašam ga, kako to. Igrava isto spletno igrico in pove mi, da je tam naletel na oglas, ki mu je ponujal finančno priložnost za drzne. Njegov igralni slog je povsem drugačen od mojega: medtem ko sam igram dolgoročno in najprej zavarujem svojo naselbino, on po navadi igra napadalne kampanje, kjer veliko tvega. Seveda se zaradi tega velikokrat zbadava: on mi pravi, da sem šajser, jaz mu očitam, da ima prsi junaka in glavo bedaka. A kar tokrat zbudi moje zanimanje, je dejstvo, da morda oglasi, ki jih dobivava, niso naključni, pač pa prirejeni najinima osebnostma. Morda sva s strinjanjem s pogoji uporabe dovolila algoritmom, da spremljajo najine odločitve, na podlagi katerih lahko izračunajo, ali igrava previdno ali tvegano, in potem na podlagi tega sklepajo na najin značaj. Najino vedênje lahko nato povežejo z različnimi oglasi in nama ponudijo tiste, za katere lahko na podlagi številnih statističnih analiz domnevajo, da ustrezajo najinima karakterjema. Igrica nama bo torej pošiljala tista sporočila, za katera obstaja večja verjetnost, da jim bova verjela, ker se bolj skladajo z najinimi psihološkimi profili.
Zgornja zgodbica je izmišljena, a ne daleč od resnice: dejstvo namreč je, da algoritmi spremljajo naše spletno obnašanje, vse, kar všečkamo, kar kliknemo, in tudi, kako dolgo kaj spremljamo ali beremo. Zberejo lahko milijarde različnih podatkov in jih analizirajo neprimerno bolj nepristransko kot ljudje, ki pogosto podležemo videzu. Zaživeli smo v svetu, v katerem najbolj dejavni psihologi niso ljudje, ampak računalniški programi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
