Sneg se je stopil, moji kilogrami pa so ostali

Stojim pred veliko omaro in še večjo dilemo: kaj obleči? Težava ni v tem, da bi recimo že pospravil zimsko garderobo, medtem ko se je zunaj shladilo, ali v tem, da bi večina oblačil ležala pred strojem in čakala na pranje. Ne. Problem je v tem, da sem se med karanteno kar pošteno zredil.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Sneg se je stopil, moji kilogrami pa so ostali in zdaj, ko postaja že pošteno vroče, jih je čedalje težje skriti med debele puloverje in široke hlače. Hkrati je tudi prepozno, da bi se lotil športa in se poskušal neuglednih želatinastih obročev okoli pasu in povešenih vrečk na prsih znebiti s povečano telesno aktivnostjo. Mogoče lahko počakam na večer in se poskušam skriti med sence in v temo noči. To lahko naredim danes, kaj pa, ko bom šel na morje? Za zdaj ne preostane nič drugega, kot da težave rešujem po korakih in poglede turistov, ki mehko trkajo ob moj vamp, preženem iz misli. Bom že kaj našel, kakšno elegantno tuniko ali mačo šlafrok, da bom vanj diskretno zavil svoje baročne obline in ubranil svojo intimo.

Naturalizem lahko označuje umetniško, predvsem literarno smer, ki se trudi čim bolj zvesto prikazati realnost, lahko pa tudi filozofsko tradicijo, ki naravo in naravoslovje dojema kot temelj resničnosti. A zame je v tem trenutku najpomembnejše tisto dojemanje naturalizma, ki na plaži s človeka odstrani vse nenaravne atribute oziroma pritikline, torej vsa oblačila in modne dodatke ter ga pusti, da zasije v Adamovem in Evinem kostumu. Najpomembnejše zato, ker se dotika moje samopodobe, saj ne premorem toliko samospoštovanja, da bi lahko postal njegov pripadnik, medtem ko hkrati občudujem tiste, ki ne glede na svoj bauh z veseljem skočijo v njegove vrste. Zdi se mi, da sem občestvu kopalk in kopalcev dolžan, da svojo podobo skrijem v njihovo dobro, da bodo lahko turistično destinacijo ohranili v lepem spominu.

Med temi premišljevanji zazvoni telefon. Kliče me prijateljica in pravi, da zamujam. Zaupam se ji. A namesto da bi me potolažila, mi reče, naj pomislim na obratni scenarij. Sam imam namreč vso svobodo, da svoje kilograme zavijem v udobno tkanino, medtem ko marsikdo nima te iste svobode, da bi ostal nag. A ni to nenavadno? Da z zakonom in s kaznimi sankcioniramo naravo - goloto? Včasih gremo celo tako daleč, pravi, da drugim ljudem zapovemo, da ne smejo pokazati niti kože na delih, ki niso intimni. Na prepovedanem seznamu se tako znajdejo kolena in komolci, celo gležnji, lasje in obraz. Te prepovedi in zapovedi so po njenem bolj kot posledica obnašanja in videza ljudi posledica nezmožnosti obvladovanja pogledov in strasti tistih, ki jih telesa drugih motijo.

Goloto ali kazanje kože bo skušal preprečiti tisti, ki je v sebi nemiren ob pogledu na telo drugega človeka. Morda je vzgojen na tak način, da se mu pogled na drugega upira, morda pa preprosto ne more obvladati navala svoje strasti in zato namesto sebe okrivi drugega, tistega, ki naj bi bil domnevni vzrok njegove lastne pohote. Zgražanje nad motečim videzom drugega je v tem smislu isto, kot če krivdo za svoje kilograme prelagamo na tortice in čevape. Če nas moti videz drugih, si raje, kot da jim težimo in jih morimo, čez oči poveznimo prevezo in problem bo rešen! Zdaj pa naj že pohitim, zamujam že več, kot sem pridobil kil!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.