Božji mir med prazniki

Ste preživeli božič? Frizerka je kar s prvim vprašanjem, ko sem se v Gosposki po gosposko udobno zavalil v naslanjač, zabila žebljico na glavico. Sem preživel, komaj. Narezek (aufšnit) in biftek od Nikla, tradicionalni zvrhan pladenj piškotov in potice od Anite, nekaj litrov domačega temno rdečega, da smo v ožjem družinskem krogu pošteno, kot se za pravoverne Slovence spodobi, poplaknili Jezuščkovo rojstvo. In kot je že v navadi - približno tako, kot smo vajeni koncerta Dunajskih filharmonikov in skokov v Ga-Pa na novega leta dan -, je mesa in kruha in keksov in vina ostalo toliko, da je bilo še za dan samostojnosti in enotnosti dovolj, pa še nekaj nam je ostalo za rezervo - do nove silne pojedine na silvestrski večer. Nato pa 1. januarja v knjigi življenja obrnemo nov list, ko bomo, namesto da bi šli na novo zabavo, raje živeli zdravo.

Med prazničnim prenajedanjem se rekreiram na pasjem sprehodu, z Roziko greva na zrak, do bivše gramoznice, da se ona okopa, jaz pa nekoliko pomeditiram, zroč v vodo, obrobljeno z ledeno skorjo. Samo jaz, pes in nekaj rac. Božji mir daleč naokoli. Ker ta ribnik, kamor se hodim igrat z rjavo lepotico, je čisto zraven Magne. V iskanju blaženega miru - ki bi mu, če bi bil budist, rekel nirvana - ga ni boljšega kotička na svetu, kot je bližina Magne. Čeprav ob omembi tovarne najprej pomislimo na ropot in živžav, je ta naša hoška lakirnica v glavnem tiha kot obzorje nad jutranjo polikano morsko gladino. Delavci (pre)pogosto čakajo (na delo) in po več mesecev počivajo, kot bi bil fabriko na tukajšnji najbolj rodovitni zemlji na vodovarstvenem območju pomagal postaviti neki Počivalšek.

Da bi bilo zraven polne gramoznice in prazne Magne še bolj mirno, v vsakem trenutku poskrbi mariborsko letališče, na katerem se nič ne dogaja (oziroma se dogaja nič). Če slučajno pristane letalo, imajo na letališču praznik. Zelo žal mi je, da Kitajci zraven Edvarda Rusjana niso zgradili hotela (gotovo se jim kolca, ker država bi ga subvencionirala z vsaj 18 milijoni, če je že obdarila lakirnico), in da letališke steze niso podaljšati za načrtovana dva kilometra. Res škoda, ker zdaj bi nas obdajali še dve novi čudoviti praznini, visok hotel in dolga asfaltna steza. In bi bilo miru v okolici mojega kraja še bistveno več, kot smo ga srečni krajani deležni zdaj.

Našim Večerovim bralkam in bralcem pa želim (podobno) miren vstop v novo leto. Srečno 2023!