V zgodovini človeštva je imelo lasno okrasje svoj pomen, sporočilo. V Egiptu so posebne frizure nosile kraljice in kralji. Načeloma so morali biti vsi obriti, vključno z obrvmi, zlasti pa svečeniki v templjih, ker so lasje nosili staro energijo. V antični Grčiji si s frizuro izražal socialni status in svojo individualnost, v Rimskem imperiju so nekateri cesarji porabili ure in ure za urejanje frizur ali pa so nosili lasulje, posipane z zlatom, kot znak razkošja seveda. V srednjem veku so ženske morale imeti dolge lase, ampak spletene in skrite pod mrežicami, vsa glava pa je morala biti pokrita s svileno ali kakšno drugo tkanino. Ženske so bile v tistem času obravnavane kot stranpot do božjega kraljestva. Rdeča barva las je bila znak čarovništva. Nekaj te miselnosti je na žalost ostalo do danes. V renesansi se stvari nekoliko sprostijo, v baroku se pa razbohotijo visoke frizure (fontage). Moški so nosili lasulje, spomnimo se Ludvika XIV. Imeli so tudi praskalnike, ker je bila higiena v tistem času zelo vprašljiva, v Versaillesu denimo ni kopalnice. V 19. stoletju so pri moških v modi razmršene frizure. Spomnimo se Beethovna, Prešerna.
In potem pride 20. stoletje. Zanimivo se mi zdi obdobje od konca druge svetovne vojne. Recimo polizane frizure v petdesetih. James Dean, upornik brez razloga. Frizura upora. Potem hipiji z dolgimi lasmi, prav tako frizura upora. V sedemdesetih afro pričeska, boj za pravice črncev, Črni panterji. Ne smemo pozabiti dreadlocksov, Boba Marleyja. Izvrsten se mi zdi verz v njegovi pesmi Time Will Tell: "JAH would never give the power to a boldhead." Pri čemer boldhead pomeni vsakogar, ki pristaja na klasični zahodnjaški videz, kratka, čista frizura. Kaj pa punkerji z irokezami in drugimi izrastki na glavi? Veliko je bilo frizur, ki so bile simbol upora, simbol boja za najrazličnejše pravice. V osemdesetih se stvari odpeljejo drugam. Dobimo čudovite natupirane frizure v vseh možnih barvnih odtenkih in seveda "bundesliga" frizuro. Potem pridejo rejverji, ki so bili kar močno gibanje z dudami, piščalkami. Ampak upora ni bilo zaznati.
Imamo še emo frizure, če se premaknemo v 21. stoletje. Mladi depresivneži, pri katerih nisem zaznal želje po aktivnem sodelovanju pri spreminjanju sveta na bolje. Zdaj imamo hipsterje, ki nikakor niso simbol kakršnegakoli upora, ampak so čisti neoliberalistični produkt. ”Čista šminka” bi lahko rekli. Mladina danes se brije povsod, razen po glavi. Dlake niso zaželene, če niso na glavi. Predsednik najmočnejše države na svetu nosi tisto nekaj na glavi. In točno to nekaj ga edino loči od Mussolinija. Mislim, da je Slavoj Žižek rekel, da je britje jajc prikriti fašizem. Ne upaš si obriti glave, zato si obriješ jajca. Vedno več opazim frizur, ki zelo spominjajo na fašistične in nacistične. Polizano, kratko, zabrito. Poglejte nogometaše. V devetdesetih minutah teka, skakanja, prerivanja se jim frizura ne premakne niti za milimeter.
Kaj vse to pomeni? Od padca berlinskega zida ni več frizure upora. Ni več upora, ni več velikega gibanja, ki bi zahtevalo korenite spremembe obstoječega sistema, ki nas vse dela sužnje. Danes so samo še makeoverji, preobrazbe. Toda to je čista sebičnost, hranjenje te pošasti, ki nas žre, ki žre solidarnost, ki žre sočutnost, ki žre altruizem, ki žre kritičnost, ki žre na koncu koncev človečnost.
