Centralizem: Hiša iz kart, zgrajena iz kompleksov

Kje je center Slovenije? Evrope? Sveta? S centralizmom običajno mislimo mehanizem moči, ki koristi preusmerja k enemu centru. In običajno si tak center predstavljamo kot neko geografsko točko ali pa kot nekega človeka ali skupino ljudi; a kot precej abstraktno točko prostora ali večinoma brezimno skupino ljudi, ki ji le tu in tam pripišemo kako ime in priimek. Kje je torej center, h kateremu gravitira svet centralizma? Morda pa to ni geografska točka, niti ne ime in priimek.

Centralizem ni fizikalna posledica čudežne magnetne moči točke na zemljevidu, ampak je kompleksno razmerje elementov. Razvojni centralizem v Sloveniji in drugih državah se ne dogaja zato, ker bi bila Ljubljana ali druga glavna mesta tako neustavljivo privlačna mesta, ampak je tak centralizem možen samo, če se ljudje intenzivno priseljujejo v glavna mesta, ker pričakujejo, da bodo tako uspešnejši. Njihovo pričakovanje seveda prispeva ključni element k centralistični poziciji teh mest, namreč k njihovi zaželenosti. Zaželenost pa dviguje pričakovanja in priseljevanja. Tako sklenjen krog dviguje vrednost mest, kar jim daje moč in oblikuje gravitacijo, ki nezadržno vleče vse v svoj center. Skratka, centralizem v geografskem smislu je možen samo, če množica točk v prostoru temu centru priznava pozicijo centra in ga tako vzpostavlja kot center.

Centralizem tudi ni pojav, ki se dogaja zaradi magnetne moči določenih ljudi, ampak spet zaradi razmerij elementov. Janez Janša ni zelo močan človek, zna pa ustvarjati videz centraliziranosti političnega prostora okoli sebe. Politično ga podpira majhen odstotek volivcev (na zadnjih volitvah slaba četrtina od polovice volilnih upravičencev, ki so se udeležili volitev, torej kakšnih dvanajst odstotkov vseh volilnih upravičencev). Kako mu na podlagi dvanajstih odstotkov uspevata videz avtokrata in centralistično vladanje, za kar bi sicer potreboval večino? Zaradi kolaborantov, seveda. Centralizem je tudi v primeru centralističnih avtokratskih politik odvisen od tistih, ki nekemu človeku ali skupini ljudi gradijo in vzdržujejo to centralno vlogo. Kolaboranti, to je koalicijske stranke in ostali priskledniki, imajo koristi od tega centra moči, zato ga skupaj ustvarjajo. Janšo vidijo kot močno osebo, ki jim lahko prinese koristi, zato ga podpirajo, pri čemer pa, paradoksalno, Janša sploh ni močna oseba (spomnimo: samo dvanajst odstotkov), ampak dobiva videz močnega centra šele, ko ga podprejo njegovi koristoljubni tekmeci, izvoljeni od tistih, ki niso volili Janše.

Centralizem je pojav, ki v svojem središču nima mogočnega gradu, ampak hišo iz kart, zgrajeno iz kompleksov tistih, ki se čutijo majhne, nemočne, negotove. Majhni ali odročni kraji, ki spregledujejo svoje potenciale, soustvarjajo gravitacijsko silo v velika središča. Politični ambiciozneži brez hrbtenice gradijo gravitacijsko silo k avtokratskim političnim osebam. Odgovor na oba problema je: ljudstvo. Ljudstvo, ki ne bo šlo s trebuhom za kruhom, ampak bo kruh prinašalo k trebuhu (ne spreglejmo, digitalizacija je lahko največje darilo za prostorsko decentralizacijo). In, seveda, ljudstvo, ki bo vztrajno protestiralo in demokratično vladalo ter tako ugasnilo moč osebe, ki je v resnici palček z veliko senco, ustvarjeno od reflektorja kolaborantov. Tudi te predstave bo enkrat konec.