Ni se mogoče res vživeti v glave in srca tistih, ki so zdaj stari 15, 16, 17 let. Ki so torej v letih, ko volilne pravice še nimaš, imaš pa skorajda dolžnost protestirati. Spomnim se, da mi je v tistih letih čas tekel tako, da se je mesec dni zdel neskončno dolg in da bi se mi pol leta karantene zdelo kot večnost, ki se nikoli ne bo končala. Eno leto za 16-letnika je tako kot celo desetletje zame, ki sem nekje v povprečnih letih. Mladini torej pandemija ni odnesla enega leta, odnesla jim je eno desetletje.
Na neki način jim je pandemija odnesla tudi prihodnost, kajti nonšalantno sprejemanje protikoronskih ukrepov ni darilo vlade podjetjem in prebivalcem, ampak je alokacija sredstev, je izposojanje sredstev iz prihodnjega časa, je kopanje luknje, ki jo bodo morali s svojim delom pokrpati prav tile mladi, ki so zdaj izgubili desetletje. Torej so izgubili vsaj dve desetletji.
Ob tem pa smo se vsi vse preveč "navadili" na represivne ukrepe, na krčenje naših pravic in polja svobode. Koliko desetletij in stoletij je trajalo, in koliko življenj je terjalo, da smo kot družba prišli do vsaj neke ravni svobode medijev, svobode gibanja, svobode verskega prepričanja, svobode spolne usmerjenosti, do pravic žensk, delavskih pravic in drugih pravic in svoboščin? Prav teh, ki jih zdaj v enem letu eno po eno izgubljamo, spuščamo iz rok, ki jih eno po eno goltajo samodržci, pri nas in v mnogih drugih državah. Kot če bi desetletja in stoletja trudoma pogozdovali puščavo in potem živi gozd v enem letu požgali do tal, samo zato, da piromani dobijo svoj užitek. Tako so mladi izgubili stoletja, ne samo dve desetletji.
Prav je torej, celo nujno je, da mladina protestira. To, da so bili oglobljeni in pozvani k sodniku za prekrške, sicer ni legitimno, je pa dober znak, da je njihov protest priznan kot protest in da se jih ne obravnava kot otroke, ki ne vedo, kaj počnejo in hočejo. Zbiranje denarja za globe je del vsakega protestnega gibanja, lahko je tudi tega. Mladih ni treba zaščititi pred oblastjo, treba jih je spodbujati, da se branijo sami. Mladina ne uporablja twitterja (morda tudi ne bere Mladine), zato je dobro, da so "maršala" spoznali v živo. Samo tako bodo mladi razumeli, da imajo tile, v njihovih očeh verjetno "prazgodovinski stari politikanti", realne učinke na njihova življenja. Tako bodo sami začutili, da morajo postati kritično misleči in politično aktivni, da se morajo upirati nelegitimnim avtoritetam, če hočejo živeti dostojna življenja.
Mladina zdaj vidi, da svet ni črno-bel. Da morda njihova najbolj plemenita dejanja ne bodo nagrajena, ampak da živijo v polariziranem svetu političnega presojanja človeških dejanj. In dobro je, da to vidijo. Prej ko si bodo nehali želeti biti pridni in pohvaljeni člani družbe, manj bodo pohlevni in zlorabljani, kot državljani, kot prebivalci in kot delavci. Vrstniki teh naših 16-letnikov se na ulicah Hongkonga spopadajo z represivno policijo, so aretirani in pridržani, bežijo iz mesta. Ker se nočejo odreči svobodi. Mladina zdaj vidi, da je svoboda draga, morda najdražja stvar v življenju. Za nič drugega se ni treba odpovedati toliko materialnim in nematerialnim dobrinam kot za svobodo, svobodo misli in govora, svobodo gibanja, svobodo izražanja, svobodo izbire načina življenja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
