Torej, v tem trenutku še sanjam o politični spremembi naše nasedle države in še upam, da sanje niso zgolj sanje. Pravzaprav sanje v sebi nosijo upanje in dolg. Ustvarjalno sanjamo o prihodnosti, ki nam daje upanje, kakor v sanjah, ko spimo, se prerekamo s preteklostjo, na novo jo sestavljamo, obrazom dajemo druga imena, doživljaje opremljamo z drugimi občutki, preskakujemo pravila logike, časa in prostora, skratka dovoljujemo si kreirati sanjsko resničnost, ki ni pogojena z realnimi okvirji. Potem se zbudimo. Z določenimi občutki, dobrimi ali slabimi.
Kako se bomo mi zbudili jutri, jutro po glasovanju o nezaupnici? Odvisno, za koga in za kaj trenutno stiskamo pesti. Jaz stiskam pesti za takšno prihodnost, ki je odprta za vse ljudi, tudi za tiste, ki niso pohlevni, ki niso iste barve in religije kot večina, ki niso plodni, ki niso patrioti in domoljubci, tudi za umetnike, ki ne prinašajo dobička, tudi za ženske, ki se jih noče slišati, tudi za prekarce in mlade, ki se jih pozablja ob robu. Predvsem pa stiskam pesti za svobodo. Obstoječa oblast ima namreč nevarne vzgibe, ki kažejo, da jo mika posegati v naša intimna življenja. Se spomnimo ministra Drobniča iz prve Janševe vlade, ki je želel predpisati, kakšne spodnjice naj nosimo ženske zavoljo večje plodnosti? Težko bi rekli, da je naključje, kako si je Janševa vlada tokrat dala opraviti z rahljanjem ukrepov z bizarno izjemo, ki dovoljuje nakup spodnjic v času, ko ves preostali tekstilni asortima ostaja prebivalcem nedostopen. Vtikanje v intimo ljudi skozi regulacijo spodnjega perila, očitno "mokre sanje" nekaterih!
Sanje so tudi dolg. Ko sanjamo o prihodnosti, postanemo samim sebi dolžni slediti tem sanjam. Sanje so kot kredit; če ga najameš, moraš trdno verjeti, da ga lahko izplačaš, in sanj ne smeš sanjati, če nisi trdno prepričan, da boš našel moči, da jim slediš. Zato mnogi že vnaprej zamahnejo z roko nad politiko, ker nočejo samim sebi naprtiti tega dolga verjetja in sanjanja. Še posebno so sanje dolg do naslednjih generacij: a bodo ženske, ki prihajajo za nami, še imele pravico do splava ali pa bodo celo nosile predpisane spodnjice? Ali bo demokratična ureditev še obstajala ali bo samovolja samodržcev določala predpise in način življenja? Ali bosta umetnost in kultura še pomenili temelj družbe in človeštva ali pa bo človek povsem spremenjen v vojščaka neoliberalizma in nacionalizma? Kdo si drzne nehati sanjati? Up postane obup. Počakajmo zdaj do noči in do jutra in ne glede na izid glasovanja ne nehajmo sanjati!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
