Avstralska raziskava je pokazala, da se je število otrok z anksioznimi motnjami med letoma 2008 in 2013 skorajda podvojilo. Težko je sicer reči, ali se je število takih otrok dejansko povečalo ali pa gre ta porast pripisati dejstvu, da znamo danes anksioznost pri otrocih prepoznavati bolje. Občasen občutek tesnobe in zaskrbljenosti je del zdravega razvoja, toda včasih lahko otroci občutijo večjo tesnobo in zaskrbljenost kot običajno. Podnebne spremembe, uničujoči gozdni požari in epidemija covida-19 bi lahko prispevali k pojavu občutka tesnobnosti in njegovi okrepitvi. Znanstveniki bodo morali opraviti še več raziskav, da bomo lahko še bolje razumeli posledice teh kriznih situacij na zdravje in počutje otrok.
V teh negotovih časih smo lahko otrokom v oporo, vendar moramo biti hkrati pozorni na to, ali morda ne potrebujejo več pomoči, kot jim je lahko ponudimo sami. Če njihova tesnobnost vpliva na njihove običajne vsakdanje aktivnosti in družinsko življenje, je morda čas za obisk družinskega zdravnika, pediatra ali psihologa. Kljub temu obstaja veliko stvari, ki jih lahko kot njihovi starši ali skrbniki storite sami.
Čuječnost in otroci
Pri čuječnosti gre za redno in nenehno usmerjanje naše pozornosti na sedanji trenutek oziroma na trenutno izkušnjo. Običajno pozornost posvečamo stvarem, ki se nam zdijo najbolj zanimive, čuječnost pa nam pomaga, da se osredotočimo nase, ne da bi se obsojali ali želeli sami sebe na silo spremeniti. Čuječnost je sicer učinkovito orodje za zmanjševanje stresa, izboljševanje počutja in krepitev duševnega zdravja. V širšem smislu nam pomaga, da se sprijaznimo s svojimi izkušnjami, ne glede na to, ali so prijetne, neprijetne ali nekaj vmes.
Prakticiranje čuječnosti postaja v zadnjih letih vedno bolj priljubljeno. Veliko ljudi jo prakticira v vsakdanjem življenju, pri čemer si pomagajo tudi z raznimi aplikacijami (čeprav bi morali opraviti še več raziskav, ki bi pokazale, kako koristne so te v resnici). Programe čuječnosti danes izvajajo tudi v mnogih podjetjih in drugih ustanovah, prav tako pa jo uvaja vedno več staršev, učiteljev in šol.
Vaje čuječnosti za otroke
1. Trebušno dihanje s prijateljčkom
- Poiščite otrokovo priljubljeno plišasto igračo (naj bo malo težja), plastično ladjico, s katero se otrok igra med kopanjem, ali kaj podobnega.
- Otrok naj se uleže na tla in si igračo namesti na trebuh.
- Prosite ga, naj bo pozoren na igračo, tako da jo ves čas gleda in se je dotika.
- Spodbujajte ga, naj se osredotoča na to, kako se med njegovim dihanjem igrača premika gor in dol (lahko mu rečete, da bo s počasnim in umirjenim dihanjem uspaval igrače ali ljudi v ladjici).
- To vajo lahko delate tudi med kopanjem ali med pripravo na spanje.
2. Otrok robot
- Prosite otroka, naj se pretvarja, da je robot, ki leži na tleh.
- Uporabite daljinski upravljalnik (lahko ga tudi izdelate iz škatle, v kateri so bili kosmiči) in se pretvarjajte, da z njim izklapljate telo svojega otroka robota.
- Začnite z njegovimi stopali oziroma nogami, preidite na roke in dlani ter nato do obraza in možganov.
- Vprašajte robota, ali čuti še kaj elektrike v določenem delu telesa, potem ko ste ga izklopili.
- Bolje ko bo otrok obvladal to vajo, podrobneje se lahko lotite delov telesa (na primer prstov na nogah in rokah, nosu, ušes).
- Različica te vaje je, da svojega otroka robota pripravite do tega, da bo napel in sprostil (ter resetiral) vsak del svojega telesa, medtem ko ga vi nadzirate z daljinskim upravljalnikom.
3. Senzorno odštevanje
- Pojdite na sprehod v naravo in poskusite opaziti ali poiskati pet različnih zvokov, štiri ujemajoče se barve, tri na otip različne materiale, dva različna vonja.
- Dodajte različne zvoke, poglede, oblike in teksture ter jih odkljukajte na seznamu.
- To vajo je mogoče prilagoditi tako, da jo lahko delate tudi doma.
Prilagajanje vaj čuječnosti
Od petletnega otroka seveda ne moremo zahtevati, naj sedi pri miru in se 45 minut osredotoča na svoje dihanje. Tehnike, ki jih običajno uporabljamo pri odraslih, pri otrocih preprosto ne delujejo.
Vaje čuječnosti za otroke morajo biti interaktivne, zasnovane na igri ter osredotočene na zavedanje čustev in telesa. Pri teh vajah bi morali uporabljati čustveni besednjak in govorico čutil (denimo pogovarjanje o zvokih, okusih, vonjih ter občutku ob dotiku različnih stvari). Hkrati bi morali biti neposredni, kadarkoli je to mogoče, ter poskrbeti, kar je tudi najbolj pomembno, da je vse skupaj čim bolj zabavno.
Ker še ni dovolj trdnih empiričnih dokazov o učinkih čuječnosti pri majhnih otrocih, bi morali vidike na čuječnosti temelječih aktivnosti integrirati v druge komponente. O čustvih bi morali otroke učiti na igriv način, denimo z barvanjem mest na naših telesih, kjer opazimo določena čustva, ali z risanjem občutkov, ki se v nas porajajo denimo ob poslušanju glasbe. Te aktivnosti temeljijo na znanih psiholoških pristopih, kot sta na primer kognitivna vedenjska terapija in psihološko izobraževanje.
