Ni smisel v cilju, ampak v potovanju: Sončni vzhod in zahod v Zidanem mostu

Tehten premislek je za to svečano misijo izbral Zidani Most in izkazalo se je, da odločitev ne bi mogla biti bolj pravilna. Vsaj kolikor se je spomnim. Oprtali smo si nahrbtnike, jih napolnili s cenenimi peninami, na hrano in vodo seveda gladko pozabili, ter se v trdi temi vkrcali v prvi jutranji delavski vlak na mariborski železniški postaji. Dočakati sončni vzhod in zahod v Zidanem Mostu, kako noro ekskluzivna misel. Najprej jutranje krmežljavi smo nekoliko sitnih obrazov vstopili v enega tistih iskreno grdih in škripajočih vagonov Slovenskih železnic, za katerega upam, da danes ne vozi več. Morda je vmes razpadel nekje pri Ponikvi. Ob majanju vlaka in sladkem pričakovanju vznemirljivega neznanega smo se hitro razživeli in pozajtrkovali svoj jutranji grozdni smuti. Pravijo, da ni smisel v cilju, ampak v potovanju, in to nekako drži. Vožnja nam je zagotovo minila hitreje kot ostalim potnikom, ki smo jih blagoslovili s svojo jutranjo prešernostjo. In nato ... Zidani Most. Daljen in sam. Zaradi smutija smo nekaj minut pred sončnim vzhodom skoraj padli iz vagona.

Po približno minuti se nam je začelo svitati, da bo dan zelo zelo dolg. In da je Zidani Most v resnici to, kar smo mislili, da je. Staromodna železniška postaja s pelargonijami v koritih. Ne vem, kako je tam danes, a takrat so v tem kraju bili le pekarna ob peronu, v kateri smo kupili burek in ga pojedli na klopci pod tablo Odhodi, star in na videz povsem mrtev kulturni dom, ena velika stara črna lokomotiva, kamnolom in tovarna za pridobivanje apnenca. Okoli kamnoloma je tla prekrivala debela plast finega svetlega prahu, v katerem so se videle stopinje, in šalili smo se, da smo pristali na Luni. Nobene trgovine, nobenih ljudi. Po nekaj urah smo odkrili staro vaško gostilno, ime sem pozabil, se pa spomnim, da je na njej z velikanskimi črkami pisalo Klobase. Sedli smo, naročili špricerje, prijateljica je namrgodeno natakarico vprašala, ali imajo klobase. "Ne, zakaj?" je ta odvrnila. In jih tudi čisto zares niso imeli. Začuda je dan ob krohotanju, sprehajanju sem in tja ter fotografiranju hitro mineval, a smo odšli še pred sončnim zahodom. Najbrž bi ostali še malo, če bi imeli vsaj klobase.

Ko gledam nazaj, se vedno znova namuznem in začudim. Temu, da smo se za tako trapast podvig sploh odločili. In temu, da sem zadnje mesece, ko me je država zaprla v občino, po takem izletu na vso moč hrepenel. Ne zgolj Zidani Most, celo Kungota in občina Rače - Fram sta bili zame v tistem času dostopni približno toliko kot Kansas. Grdi časi in komaj že čakam, da jih presekam s kakšnim pravim potovanjem. Nekam daleč tja, kjer sadje in ljudje drugače dišijo in je dan, kadar je pri nas noč. Še prej pa moram razbiti steklen strop nad glavo in se znebiti občutka, da je moja želja po odkrivanju sveta nekaj slabega, neodgovornega in pogubnega za druge. Vsake toliko se moram opomniti, da v hišnem priporu nisem zato, ker bi bil slab človek. A vse potrebuje svoj čas. Danes Maribor, jutri Kungota in na koncu še ves svet.