Ko je Sean Blanda leta 2017 začel delati od doma, je imel v mislih različne prednosti življenjskega sloga "digitalnega nomada" - recimo delo na plaži. Možnost fleksibilnega opravljanja dela bodisi doma bodisi kjerkoli, kamor vas vodi življenje, so sanje vsakega nezadovoljnega zaposlenega, ki mora denimo odlaganje otrok v šoli, zobozdravniške preglede ter dolgo vožnjo v službo in iz nje prilagajati svojemu delovnemu času. Toda po dveh letih dela od doma je Blanda, sicer uredniški direktor v tehnološkem podjetju s sedežem v Filadelfiji, spoznal tudi vse slabosti takšnega načina življenja. Največja, pravi, je izoliranost od drugih.
"Potrebovali boste veliko mero tihe samozavesti," je zapisal na twitterju. "Ne boste deležni pozitivnih spodbud, ki bi jih sicer prejeli v obliki telesne govorice, ter pisarniškega vzdušja."
Ne le, da ni stika s kolegi in se vam posledično ne morejo ob pogovoru spontano poroditi nove ideje, tudi sicer ni pravega stika z zunanjim svetom. "Večina ljudi se s svojo bližnjo okolico poveže z delom," meni Blanda. "Če te povezave nimate, torej če se vam ni treba odpraviti v službo in nazaj, ne boste mogli naključno srečati novih ljudi ali starih znancev. Veliko bolj se boste morali truditi, če se boste želeli počutiti povezani."
Delajo, kjer živijo, in živijo, kjer delajo
Danes si vse več ljudi želi večje fleksibilnosti, zato se odločijo, da bodo delali tam, kjer živijo, in živeli tam, kjer delajo. V Združenem kraljestvu je samozaposlenih 4,8 milijona ljudi oziroma kar 15 odstotkov delovne sile. Večina teh ljudi dela od doma. Tudi podjetja čedalje pogosteje omogočajo zaposlenim, da delo opravljajo na daljavo.
Toda kot je pri pisanju analize o "delovnem domu" za svojo doktorsko disertacijo spoznala Frances Holliss, profesorica na fakulteti za umetnost, arhitekturo in oblikovanje (Sir John Cass Faculty of Art, Architecture and Design), je lahko brisanje meje med službo in domom tudi problematično. Pogovarjala se je s samozaposlenimi iz najrazličnejših poklicev, od profesionalnega žonglerja do gradbenega inšpektorja, ki je delal kar v vrtni lopi, in pri tem opazila, da so se pritoževali nad podobnimi negativnimi posledicami in slabostmi: njihovo duševno zdravje je začelo trpeti (pojavili so se tesnoba, stres, depresija), počutili so se izolirani (niso bili del ekipe) in imeli so težave s samodisciplino (hladilnik in škatla s keksi sta bila vedno na dosegu roke, premalo so telovadili, težko so postavili mejo med službenim in zasebnim življenjem).
Za nameček vsako jutro v pižami hrani kokoši
Na svojem, a ne sami
Prav osamljenost je bila eden od povodov za to, da je Louise Goss, svobodna urednica iz Northamptonshira, začela izdajati revijo Homeworker (slov. Delavec na domu). Njena ciljna publika so pripadniki dobesedno skrite ekonomije, pravi Gossova, torej vsi, ki si kruh služijo med lastnimi štirimi stenami. Z njo noče zgolj posredovati koristnih informacij, ki segajo od davčnih nasvetov do pilatesa na stolu, temveč želi gojiti občutek pripadnosti širši skupnosti, oziroma kot doda: "Občutek, da niste sami, čeprav ste na svojem."
Ko stvari ne stečejo tako, kot bi morale, je lahko najtežje obdržati pregled nad situacijo, če nimaš nikogar ob strani, ki bi ti pri tem pomagal. Človek prav tako zlahka postane preobremenjen, če ne ve, kdaj naj delo odkloni ali pa kako naj se "odštemplja" in delo zaključi do naslednjega dne. Čeprav imajo vsi samozaposleni težave z iskanjem ravnovesja med življenjem in delom, pa je nova raziskava nemške fundacije Hans-Böckler pokazala, da je ženskam težje kot moškim.
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da starši, ki delajo od doma, lažje razporejajo čas, je študija pokazala, da so takšne matere v praksi porabile tri ure na teden več za skrb za otroke. Očetje so po drugi strani preprosto več delali, z otroki pa niso preživeli več časa, kot če bi hodili v službo. Če je usklajevanje bolezni, šolskih predstav in na videz neskončno dolgih poletnih počitnic z navadno službo že samo po sebi velik zalogaj, potem napenjanje možganov za kuhinjsko mizo, medtem ko paziš na otroke, ni le izziv - je misija nemogoče.
Ravno s tem problemom v mislih je odvetnica Dana Denis-Smith leta 2010 ustanovila podjetje Obelisk Support. Zmotilo jo je, kako zastarel je model dela "od devetih do petih" za sodobno storitveno ekonomijo in kako ženske zaradi njega postanejo izključene iz poslovnega sveta. Prvih 15 let otrokovega življenja morajo biti starši še posebej fleksibilni, kar pa na njenem področju predstavlja precejšen izziv. Izkušene odvetnice so ji govorile, da jih nihče noče najeti, da so "samo matere". Denis-Smithova je želela najti rešitev, s katero bi lahko starši ostali v igri. Podjetje Obelisk je neke vrste odvetniška pisarna, ki podjetja, ki potrebujejo pravno pomoč, poveže z odvetniki, ti pa se lahko sami odločijo, koliko dela bodo prevzeli.
Denis-Smithova je podjetje ustanovila po rojstvu prvega otroka: "Zelo naporno je bilo," se spominja. Na začetku je morala delati od enajste ure ponoči do štirih zjutraj, ko se je zbudila njena hči. Spala je le kakšno uro, mož ji je v posteljo nosil kavice.
A tako kot njen otrok je raslo tudi podjetje in sčasoma si je lahko omislila varstvo, pred petimi leti pa je končno začela delati za polni delovni čas. Vseskozi je morala loviti ravnotežje med tem, da je dala vse od sebe, in tem, da si je privoščila predah, obenem pa ji ni bilo nikoli nerodno zaprositi za pomoč. Njen nasvet se glasi: "Ostati moraš samozavesten in nikoli ne smeš imeti občutka, da ti ne uspeva."
Le redki bi se vrnili v pisarno
Če želite torej delati od doma, je samozavest ključna, prav tako morate znati jasno komunicirati (zato da vaši oddaljeni sodelavci in nadrejeni vedo, kaj počnete) in dosledno delati (tudi če ne prejmete povratnih informacij, kot bi jih v pisarni), in kar je najpomembnejše, vedeti, kdaj je čas za sprehod, telovadbo ali drugo obliko oddiha.
To zadnje je bilo za nemško arhitektko in notranjo oblikovalko Judith Simone Wahle, ki že šest let dela od doma, zlata vredno spoznanje. "Ko spoznaš, da tvoj sistem deluje in da imaš vse pod nadzorom, ti to vlije moč," z navdušenjem razlaga. Da to dosežeš, so pogosto pomembne malenkosti, na primer jasno opredeljen delovni prostor ter rutina. Wahlejeva se pred začetkom dela vedno stušira, obleče in obuje (zanimivo je, da ni edina samozaposlena, ki se mora pred "službo" obuti). "Kako lahko v pižami pripravljaš projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja? Čuden občutek je," ugotavlja Wahlejeva.
Inženirka Isabelle Santaella je to izkusila na lastni koži: 25 let je delala pri podjetju za digitalno varnost in si ves čas želela, da bi lahko bila doma. Pred dvema letoma se je naposled odločila za skok v neznano - dala je odpoved in začela kmetovati po načelih permakulture. Toda že kmalu je sledil pristanek na trdnih tleh, ko je morala s solzami v očeh poiskati zdravniško pomoč zaradi hude tesnobe, ki jo je čutila, ker si ni znala razporediti časa in se je strašno bala neuspeha.
Po 18 mesecih novega življenja lahko vsi njeni bivši sodelavci potrdijo, kako srečna je. Pravi, da se je naučila omiliti svoja pričakovanja in dati delo na stran, zaradi česar se je njeno počutje opazno izboljšalo. "Od takrat nisem niti enkrat zbolela, shujšala sem, odlično se počutim," navdušeno pripoveduje. Za nameček pa lahko vsako jutro v pižami hrani kokoši.
Santaella poudarja pomen psihološkega koncepta kongruence oziroma skladnosti, torej usklajevanja vsakdanjega, "zunanjega" življenja z notranjimi občutki, z mislimi in željami. "Odkar ne počnem več nečesa, kar sovražim, nisem več v konfliktu sama s seboj." Enako pomembno pa se ji zdi, da lahko dela doma, saj se ne bi odločila za takšno življenje, če bi se morala voziti do polja: "Zelo smo si prizadevali, da bi iz hiše napravili dom, zato se tukaj počutim najbolje."
Blanda primerja ustanovitev lastnega podjetja s kuhanjem: čeprav od začetka ne veš, kaj počneš, bodo jedi izpod tvojih rok skoraj vedno boljše, potem ko zadevo enkrat obvladaš.
Kljub izzivom in zahtevnemu procesu učenja se očitno splača delati od doma, kajti velika večina ljudi, ki se tega loti, je zadovoljna s svojim zasebnim in poslovnim življenjem. Hollissova je pri pisanju doktorske disertacije govorila z okoli stotimi delavci na daljavo, od tega jih je le šest odgovorilo, da bi se radi vrnili v pisarno. Vsi drugi so bili navdušeni, kar morda pomeni, da je takšna oblika dela še najboljša možna rešitev.
