Domače poreklo hrane - tako in drugače

Tudi iz slabega se lahko izcimi kaj dobrega. Koronavirusna kriza je na primer pripomogla k temu, da se je začelo več ljudi bolj zares odzivati na niti ne tako nove pozive h kupovanju slovenskih izdelkov, kjer in kadar je le mogoče. Kaj pa racionalno in smiselno? Ob nedavni 30-letnici Zveze potrošnikov Slovenije je njena predsednica Breda Kutin opozorila na marsikdaj nekritično povezovanje domačega porekla z visoko kakovostjo blaga. Saj včasih to drži, marsikdaj pa ne.

Ekološka, a draga bližina

Še posebno pri svežih živilih pomeni bližnji izvor časovno in prostorsko krajše poti do končnega porabnika. Torej bi morali biti taki artikli bolj sveži, zdravi, okusni ... Pri kratkih transportih se zmanjša poraba energentov in s tem globalno onesnaževanje okolja. S tem odpade potreba po tretmaju s sredstvi proti kvarjenju in torej potencialna nevarnost za zdravje. Vse to bi moralo pomeniti tudi prihranek pri stroških in torej cenejšo ponudbo (ali vsaj ugodnejše razmerje med kakovostjo in ceno), kar bi kupcem še dodatno olajšalo odločitev med domačim in uvoženim v prid prvega. A v praksi je največkrat ravno nasprotno. Naravne in še katere danosti so pri marsikaterem domačem pridelku manj ugodne kot pri tuji konkurenci, torej zahtevajo več vlaganj, sredstev za zaščito in povečevanje pridelka, predvsem pa dela. Ki je v tako imenovanem razvitem svetu kljub pogosti podplačanosti (sploh sezonskih in prekarnih) delavcev v neposredni proizvodnji še vedno mnogo dražje kot v revnejših deželah - pa četudi se od tam uvoženo blago še tako kiti z oznakami a la "fair trade".

Eksperimenti včasih uspejo

Sploh pa je - tudi z vidika globalne ekologije, da o ekonomiji sploh ne govorimo - kar na mestu modro pretehtati, kaj je kje sploh smiselno gojiti. Da je sicer možno pridelovati tudi kaj takega, kar tja načeloma sploh ne spada, je ob vsej sodobni tehnologiji bolj kot ne jasno. Kakšni so (ne zgolj finančni) stroški takih eksperimentov, sploh glede na količino in kakovost rezultatov, pa je že drugo vprašanje.

Slovensko iz novega sveta

Od drugod je že pred davnimi časi prišlo še marsikatero živilo, ki ga imamo dandanes za nekaj najbolj tipično našega. Z dolgotrajno selekcijo, žlahtnjenjem in sortnim prilagajanjem tukajšnjim razmeram ter postopno prevlado med kulturnimi rastlinami je tako tudi zares postalo. Večina žitaric in nekatere stročnice bržkone izvirajo z Bližnjega vzhoda in iz Azije, marsikaj užitnega in v teh krajih bujno rastočega najbrž tudi iz Afrike. Pa niti ni nujno, da je to v naše kraje zavestno in namerno prinesel človek.