Avtomobili se skozi desetletja spreminjajo, a nekateri uspejo ohraniti dediščino svojih prednikov. Danes največji citroen ni klasična limuzina, pač pa je C5 X križanec, dvignjen od tal, z dolgim zadkom in skoraj karavansko obliko, ki je prav tako skoraj kupe. Skupna nit je udobje, prostornost in tradicija citroenovega hidropnevmatskega vzmetenja, zato smo najprej obiskali kar praprapraprababico C5 X, žabo.
Pri praprapraprababici
Vemo, kako se otroci radi družijo z dedki in babicami, zato sva najmlajšo največjo citroenovo limuzino z nadebudnim kopilotom odpeljala natanko tja - na obisk k njeni praprapraprababici, beli DS iz leta 1971. Med njima je več kot 50 let razlike, ampak nekaterih podedovanih podobnosti se nikakor ne da zanikati. Že na prvi pogled. Ekstravagantne obline bele DS, francoske boginje, ki so pred davnimi desetletji mešale glave avtomobilskih navdušencev, so v resda precej milejših oblikah nakazane tudi pri C5 X. Enako velja za udobje; C5 X sicer nima hidropnevmatskega vzmetenja, ampak se trudi njegovo mehkobo posnemati s posebnimi blažilniki, ki poskrbijo za mirno plavanje tudi po manj gladkih cestah. To seveda ni isto, ampak vseeno dovolj dober približek. Svoje seveda dodajo še sedeži, v katere se pri C5 X sicer ne pogreznemo kot v najudobnejši fotelj, ampak vseeno ponujajo pregovorno mehko udobje. Sledi še kup podrobnosti.
Med drugim armaturna plošča najmlajše največje limuzine vsaj v nekaterih drobnih oblikovnih detajlih spominja na tisto iz DS. Še najbolj pa preseneti dejansko podoben zvok motorja. Zamolklo predenje v podobnih frekvencah, ki je pri C5 X resda še bolj pridušeno kot pri DS. Za ganljivo srečanje sem se dogovoril z navdušenim citroënarjem iz Ljubljane, ki je bil pripravljen svojo negovano belo ljubljenko deliti z našimi bralci. Zapeljali smo se med koruzna polja pod gradom Jablje, naredili nekaj fotografij obeh žlahtnih avtomobilov in se podali na pot mimo Šinkovega Turna in Skaručne skozi Vodice in Utik nazaj mimo Mengša pod grad Jablje. Več kot polovico omenjene poti sem imel čast prevoziti podpisani, nadebudni kopilot pa je na zadnjih sedežih kraljeval kot še nikoli. Uganete, zakaj?
DS v dolžino meri 4,83 metra, kar je za tisti čas, ko je avto nastal, pred več kot pol stoletja, pravzaprav ogromno
Vozil se je tako, kot so se otroci pač vozili pred desetletji, ko na zadnjih sedežih še ni bilo varnostnih pasov ... Ob tem je neizmerno užival, a bržkone ne tako zelo kot podpisani voznik. Izkušnja, ki si jo je danes že zelo težko privoščiti, če ne poznamo nikogar med lastniki kakšnih 30 še registriranih DS v naši podalpski deželici, je bila zares nekaj posebnega; bonbonček za največje sladokusce. Povsem razumem lastnika legendarne stare žabe, ki se je ob vprašanju, ali bi svojo ljubljenko zamenjal za povsem novega C5 X, le nasmehnil. In povsem razumem svojega kopilota, ki me je med vožnjo na zadnjem sedežu uglajene nove limuzine proti Ljubljani navdušeno vprašal, kdaj se bova spet peljala s staro deesko. Kri ni voda in bencin ni zrak.
Obisk Belopeških jezer
Za devetimi gorami in vodami, tik za mejo z Italijo iz smeri Trbiža, ležijo Belopeška jezera. Petčlanska družinska odprava je sprva po avtocesti, nato po regionalki, nazadnje pa še po lokalni hribovski cesti, resda asfaltirani, potovala izjemno udobno. Sedeži so namreč, kot se za višji rang francoskih avtomobilov spodobi, izjemno udobni, ugodje med vožnjo pa podkrepi neverjetno mehko vzmetenje. Čeprav pri C5 X ne gre za legendarno hidropnevmatiko, ki je od leta 1955, ko so jo predstavili v takrat revolucionarni žabi in hkrati boginji, kakor so DS zaradi izgovarjave kratice imenovali Francozi, do danes ostala neprekosljiva. Parkirali smo v gozdu nad gornjim od obeh jezer in se po prijetno razgibani poti z lepimi razgledi podali okrog jezera do oštarije Belvedere pri tudi sicer na pogled lepšem spodnjem jezeru. Prijeten sprehod za vse tipe in vrste družin. In prijetna topla malica (pravzaprav prava mala južina) v italijanskem slogu po zmerni ceni. Ampak če smo bili povsem blizu Trbiža, bi bilo naravnost (po)grešno, če se tam ne bi ustavili.
Ja, tržnica še vedno obratuje in šofer odprave sem tam skoraj nabavil usnjeno jakno, saj mi jo je prodajalec s spretnim in nedvomno vajenim manevrom uspel nadeti, medtem ko je z drugo roko predme porinil orjaško ogledalo, pa je ponavljal »nije skup, za tebe ekstra kvalitet«. In čeprav sva ceno zbila na polovico in mi je bila jakna zares kot ulita, ob poletnih temperaturah posla nisem sklenil. Smo pa po okusni pici in sladici v bližnji oštariji Tarvisio zavili še do bližnje veleblagovnice in poleg standardnih zadev nabavili tisti del špecerije, ki jo znajo ceniti sladokusci. Denimo poleg sirov zares hudo mortadelo, kakršno znajo pod Triglavom dovolj na tenko narezati v tako redkih delikatesah, da jih na prste ene roke našteje najnerodnejši mizar. In potem pot domov. Teta (in njeno mnenje ni bilo osamljeno) je pohvalila sedeže in obče udobje. Kar pa zares šteje.
Prlekija je slovenska Toskana
Dobrodošli v Prlekiji oziroma v tistem del Pomurja, ki ni Prekmurje, ker je pač tokraj Mure, če gledamo iz središča naše podalpske dežele. Pregovorno udobno vzmetenje sem namreč sklenil preizkusiti na tamkajšnjih vinskih cestah, ki so po prleški Toskani močneje zavite tudi takrat, ko tamkajšnjega opojnega vina še pokusimo ne. Ampak počasi.
Najprej sem po skoraj 700 pretežno avtocestnih kilometrih druženja do vrha napolnil 57-litrski rezervoar z natanko 50 litri bencina, s čimer je poraba okoli 7 litrov na 100 kilometrov, kolikor kaže tudi potovalni računalnik, potrjena. Z zmernejšo vožnjo bi lahko najbrž dejansko dosegli tovarniško obljubljenih 6,6 litra na 100 kilometrov. Prva postaja izleta je bil priljubljeni Park doživetij v Križevcih pri Ljutomeru, ki je umeščen med koruzno polje in veliko ogrado za konje, pravo zabavišče za otroke in malo bolj razigrane odrasle. Priporočamo! V prijetni mešanici gibalnega poligona, adrenalinskega parka in senčne zelene oaze s sodobno okrepčevalnico smo se zadržali lep čas.
Po letih neusmiljenega prehoda v svet terencev, SUV in podobnih križancev, je lepo, da tradicija klasičnih francoskih limuzin še obstaja
Vmes smo se toliko razgibali, da je otroški del posadke zadremal skoraj takoj za tem, ko smo se pogreznili v udobne usnjene sedeže, ki jim svoje doda še zares mehko vzmetenje. Komaj slišno smo zdrseli proti Jeruzalemsko-ormoškim goricam.
Zvoki motorja so resnično dobro pridušeni in poslušanje glasbe po signalu DAB iz digitalnega radia brez pridruženega trušča je pravi užitek. Le povsem na skrajnem robu naše dežele, tik ob mej s Hrvaško, je signal poniknil in radio je preklopil na FM. Ampak ko smo se po pol ure vožnje vzpeli do priljubljene izletniške kmetije Puklavec, se je hkrati s signali obetavno dišeče kuhinje takoj vrnil tudi signal DAB. Kako se tudi ne bi, vas Zasavci v bližini Miklavža pri Ormožu leži na vrhu griča, od koder se odpirajo čudoviti pogledi. Teh krajev ne primerjajo zaman s Toskano.
Po prijetnem kosilu, sestavljenem iz značilnih in lokalnih jedi ter začinjenem z lokalnim šiponom, smo zdrseli skozi vas Jeruzalem s še lepšimi razgledi, nato pa naprej proti Ormožu. Tam obratuje ena zagotovo najbolj zanimivih domačih slaščičarn stare šole pri nas. Jakec ji pravijo - ali pri Žigru.
Obvezna postaja za sladkosnede nostalgike. Zavitek z rulado je ženski del posadke vestno spravil v ohlajeni predal za rokavice, kakor so mu pravili v časih, ko so šoferji še vozili v usnjenih rokavicah, da niso dobili žuljev. Vrteti lahni volan našega C5X v usnjenih rokavicah pa bi bila popolna neumnost, saj se najlepše poda v gole roke in jih poboža s svojim mehkim usnjem.
Brez pasoša skozi Judovsko hišo na osvobojeno ozemlje
Naslednji izlet je bil usmerjen proti skrajnemu jugu naše domovine, na ravnico na drugi strani Gorjancev. Nekoliko zapostavljena dežela ponuja še veliko več kot reko Kolpo, h kateri se zlasti v poletnem času radi zgrinjajo ohladitve željni popotniki. Tja smo se iz Ljubljane podali z zares udobno potovalno limuzino, ki zvoke motorja duši tako spretno, da je ena od sopotnic na predhodnem potovanju šele po dolgih kilometrih vzkliknila: "Aja, ta avto ni električen?!" Zavili smo mimo Novega mesta čez Gorjance, mimo Prepiha z znamenitim otroškim igriščem čez prelaz Vahta, mimo odcepa za Gospodično in naprej tik ob hrvaški meji mimo gostilne Badovinac. Tam bi lahko takoj zaprosili za "pasoš" Svobodnega belokranjskega ozemlja, ki ga je svojčas razglasil legendarni Belokranjec Toni Gašperič. A ker carinikov Tonija in Petra žal ni več med nami, smo tvegali in se kar brez listine pognali po vijugasti cesti z lepimi razgledi skozi Semič v Črnomelj, največje mesto v Beli krajini.
Poseljen je bil že v bronasti dobi in beleži izjemno bogato zgodovino. Razvijal se je namreč na stičišču dveh slovanskih kultur ter hkrati na mejnem območju med Ogrsko-hrvaškim kraljestvom in Svetim rimskim cesarstvom. Višnjegorski grof Albreht II. je v letih 1198-1204 osvojil ozemlje današnje Bele krajine in potisnil mejo cesarstva do reke Kolpe, tako je postal Črnomelj središče novo osvojenega ozemlja. Tudi zato prej omenjeni "pasoš" ni zgolj štos brez osnove. A Črnomelj ni bil glavni cilj odprave. Tam smo se le ustavili pri Napoleonu (tudi to ime kavarne v Črnomlju ni povsem brez zgodovinskega zaledja) na kavi in sladoledu, da smo se lahko okrepčani podali do izvira Krupe v istoimenskem naselju v bližini Semiča.
Zanimiva izletniška točka s sprehajalno potjo ob reki, ki poleti ponuja obilico sence in prijeten hlad. Ob zanimivem izviru pod strmo skalo je nastalo nekakšno jezero, ob njem v sezoni deluje priložnostna trgovinica/okrepčevalnica s spominki in značilnimi belokranjskimi okrepčili. In po sprehajalni poti se pride mimo mlina do zanimive kraške jame Judovska hiša, ki je bila poseljena od starejše kamene do bakrene dobe. Ker njenih stanovalcev ni bilo doma, smo sedli v mehke sedeže C5 X in jo mahnili proti naselju Otok tik ob Kolpi. Tam namreč od leta 1984 počiva znamenito letalo DC-3 (C-47) Dakota, s kakršnim so med drugo svetovno vojno, ko je bil ta del Bele krajine osvobojeno ozemlje, prevažali ranjence v Italijo. Po ogledu tehnične dediščine izjemnega zgodovinskega pomena, s katerim smo se poklonili spominu na partizanska letališča v času NOB, smo postali nekoliko lačni.
Smer je bila jasna - nazaj na Jugorje k Badovincu na malico ob metliški črnini in znameniti obvezni karampampuli. Tam bi se ob pogovoru s prijaznimi domačini lahko kar zasedeli, a kaj, ko smo otročadi obljubili še postanek na Prepihu, kjer je cel živžav na progi z nekakšnimi gokarti različnih velikosti na pedala. Vozila so resda že kar zmahana in potrebna poštenega servisa, a nadobudneži se z njimi zamotijo (in prijetno utrudijo), medtem ko si starši v miru privoščijo kavo. Tako je bila pot z osvobojenega ozemlja nazaj v Ljubljano, čeprav nismo šli z omenjenim letalom, še posebno mirna. Zadnji sedeži francoske limuzine so se namreč čudežno in samodejno spremenili v priložnostno spalnico …
