Odslej bo Bergamo tragični sinonim za pandemijo covida-19 (ne samo) v Italiji. Čeprav v njem trenutno igra naš vrhunski nogometaš Josip Iličić, pa je mesto v primerjavi s prvoligašem Atalanto v drugi ali verjetno tretji "slovenski turistični ligi". Razlog je preprost: Bergamo preslabo poznamo. Zato je kljub kopici kulturnozgodovinskih, glasbenih in še posebno nenavadnih kulinaričnih atrakcij ter pestrih zgodbic neupravičeno v senci Milana in bližnjih ciljev, kot sta Gardsko jezero z velikim zabaviščem Gardaland in jezero Maggiore s slavnimi Boromejskimi otoki. Italija pač ima zelo veliko zvenečih krajev in atrakcij.
Mesto velikosti Maribora so sicer mnogi že videli vsaj od daleč, iz vozila na avtocesti med Brescio in Milanom. Ali iz letala. Bergamsko letališče je v zadnjih letih postalo za nas zelo ugodna nizkocenovna povezava na številne konce Evrope. In preko njega je Bergamo "uvozil" virus, ki se je hitro širil iz različnih razlogov. Zagotovo tudi skozi ozko prometno grlo, ki ga nihče ne omenja - vzpenjačo med Spodnjim in Zgornjim mestom. In ker virusi radi mutirajo, so k razmnoževanju mogoče kaj prispevale celo ptice pevke ... Takšne asociacije so se mi porajale, ko sem v globalni karanteni blodil med kuhinjo in kopalnico ter sobami ali balkonom in slišal zlovešče novice iz Lombardije.
V gondoli kot sardine
Bergamo je v vseh pogledih značilno italijansko mesto, kjer morata biti turistični vodnik in avtobusni šofer sila fleksibilna. Z avtoceste se do postaje vzpenjače dokaj hitro pride skozi novejše Spodnje mesto, ki je danes pravzaprav središče, kjer živi velika večina meščanov. Razlog so stroški in predvsem cene nepremičnin, ki so v Zgornjem mestu bistveno višje. Zato se je Zgornje mesto, ki je zametek Bergama, spremenilo v tipičen sodoben "muzej na prostem" z gostinsko, trgovsko in vso drugo turistično ponudbo. Vzpon že od 20. septembra 1880 lajša mestna vzpenjača z dvema vagonoma; sicer so jo prenovili, toda očitno pozabili na gnečo na obeh postajah v konicah, ko se turisti srečajo z domačini. Ob spodnji postaji vzpenjače je komaj prostora za dva avtobusa. Trije že ustvarijo prometni kaos, ker se morajo obvezno obrniti, saj od tam velja prepoved vožnje z avtobusom navzgor. Pred letom dni sem imel srečo, da smo prispeli "prvi". Kljub temu se je že nabrala dolga vrsta, dokler se po vsaj petnajstih minutah nismo zgnetli v gondolo. Bi v njej poleg mask potrebovali še rokavice ali kombinezon? Kajti med temi petdesetimi "sardinami" je kontakt neizogiben. Zato je tu imel virus zelo lahko delo.
Zdravnik ukrade skladateljevo lobanjo
Vožnja po čez 230 metrov dolgi strmi progi je kratka, tako da je zelo hitro premagana višinska razlika 85 metrov. Tudi zunanji ogled starega jedra ni dolg, saj je vse majhno, skoncentrirano okoli osrednjega Starega trga, Piazza Vecchia. Prevladuje srednji vek s pridihom Benetk, Avstrije in zlasti Toskane. Najbolj znana Kavarna Tasso in kip pod Palačo pravice, Palazzo della Ragione, spominjata na izvor Torquata Tassa. Pesnikov oče je bil bergamski plemič, eden izmed številnih proslavljenih meščanov.
Med njimi nam je najbolj znan skladatelj Gaetano Donizetti. Ko je leta 1797 (verjetno podtaknjen) požar uničil prvo operno hišo, je 29. novembra privekal na svet. Sto let kasneje so obnovljeno gledališče krstili po njem, saj je bil izredno glasbeno ploden in med kopico del napisal kar 71 oper - Don Pasquale je najbolj znana. Dokler skladatelj ni delil sedanje žalostne usode Bergama; zelo hitro je pokopal vse svoje najbližje, na koncu za otroki in starši 30. junija 1837 še veliko mlajšo ženo, umrla je zaradi kolere. Mukoma je nadaljeval kariero, potem pa sta ga pokončala bolezen (morda sifilis) in psihična neuravnovešenost. S pomočjo nečaka Andrea se je vrnil v Bergamo, kjer je 8. aprila 1848 umrl v palači baronice Rose Rote Basoni. A še po smrti ni našel miru, saj si je njegovo lobanjo prisvojil zdravnik bližnje norišnice. Skeletu so jo dodali šele leta 1951, ko je že počival v mogočni baziliki Marije Snežne.
Dobri papež
V primerjavi z bahavim notranjim baročnim bliščem, zlasti poslikanim in s štukaturami nasičenim nebeškim stropom Marijine bazilike, ki je delo kopice manj znanih domačih umetnikov, deluje nič manj bogata sosednja stolnica bistveno bolj "skromno". V njej je kapela z relikvijami, s tiaro papeža Janeza XXIII. na čelu. V malem naselju bergamske province Sotto il Monte se je rodil Guiseppe Roncali, ki so ga klicali "dobri papež". Po radikalnosti je bil predhodnik Janeza Pavla II., kateri ga je razglasil za blaženega, sedanji, še bolj revolucionarni papež Frančišek pa ga je dokončno povzdignil med svetnike. Ko je 77-leten 28. oktobra 1958 sedel na Petrov prestol, so ga zavoljo starosti imeli za prehodnega papeža, potem pa je vse presenetil s prelomnim drugim vatikanskim koncilom.
Najpomembnejša znamenitost pa je povezana z največjim junakom Bergama. Na Marijino baziliko je v 15. stoletju arhitekt Giovanni Antonio Amadeo naslonil čudovito kapelo Colleoni, ki je slikovita kombinacija toskanske in lombardijske renesanse, kakršne mogoče najdete samo še v toskanskem mestu Lucca. V njej sta likovno razgibani grobnici Bartolomeja Colleonija in njegove ljubljene hčere Medeje.
V 19. stoletju so si Habsburžani prisvojili Lombardijo
Sissi obišče Bergamo
Ko so si v 19. stoletju Habsburžani prisvojili Lombardijo, je njegovo veličanstvo cesar Franc Jožef prispel v Bergamo. S prelepo soprogo Elizabeto, po domače Sissi, so ga sprejeli v neoklasicistični palači Medolago Albani, ki stoji ob beneškem obzidju; leta 2017 so ga vpisali na Unescov seznam. V sončnem vremenu ponuja prekrasen pogled do najvišjih nebotičnikov Italije v 50 kilometrov oddaljenem Milanu. Obenem je odlično opazna obmejna geografska lega mesta. Čisto laično povedano leži Spodnje mesto v Padski nižini, Gornje pa na prvem alpskem griču.
Ptičja polenta iz mesa in kot sladica
Že naši predniki, zlasti na Goriškem in Primorskem, so se stoletja zgroženo norčevali iz Italijanov (zlobno Lahov), da "žrejo" prikupne ptice pevke. Še do leta 2014, dokler se ni pod zahtevami EU dokončno uveljavil novi italijanski lovski zakon, je bila največja kulinarična specialiteta med Brescio in Bergamom ptičja polenta - "polenta e osei". Vsaj gostilne je več ne smejo ponujati. Drugače pa se lahko pečeni drozgi, strnadi, prepelice, vrabci, golobi in vse druge ptice vendarle znajdejo na krožnikih v zasebnih kuhinjah. Brez perja in oči, vendar s kostmi, občasno drobovjem vred, to je pač stvar recepta in okusa. Kajti tako kot na primer pri nas ravnamo s polhi, so ptice v Italiji po eni strani zaščitene, po drugi pa jih lahko od tretje nedelje v septembru lovijo v "primernih kvotah" do 31. decembra.
Za nas zagotovo težko prebavljiva jed ima globoke korenine. Nekoč je bila hrana revežev. Tako kot polenta, ki so jo poznali že v antiki. Dodaten zagon je dobila po uvozu koruze iz Latinske Amerike, ko je postala glavna jed sprva Beneške republike, ki ji je tedaj pripadal tudi Bergamo, kasneje pa preostale Padske nižine. Zato južni Italijani severne rojake včasih zbadajo, da so "polentarji". Ptičja polenta je bila nekoč v Italiji tako priljubljena, da se je znašla celo v literaturi in so jo opevali kot jed bogov.
