(FOTO) Malo odprtih vrat, veliko presežkov: Rezina po blejskem receptu, avstrijske krave in ameriški zrezki

Prihod na smučišče v Bad Kleinkirchheimu v zadnjih dneh januarja je zbudil malce nenavadne občutke, saj je bilo kar neobljudeno, a smuka zaradi tega ni bila nič slabša, morda ravno nasprotno - celo boljša je bila. Ta Slovencem dobro znana koroška športno-turistična destinacija ponuja tudi pestro preživljanje popoldnevov in večerov, in če vam postane dolgčas, ste si kar sami krivi. Smučarski tek, pohodi in sprehodi, sankanje so aktivnosti na snegu, sproščanje in razvajanje vas čaka v termah, ki jih imajo ob dveh večjih kompleksih tudi nekatere nastanitvene kapacitete same. Izbrana je kulinarična ponudba, le družabne dogodke boste pogrešali, a časom primerno jih najbrž tudi marsikje drugje.

Smuka za en evro

"Zdaj imamo 30 učiteljev smučanja in deskanja, v najboljših obdobjih pa okrog 150," situacijo plastično pojasni Wolfgang Krainer. Že 35 let je v tem poslu in je, kot pravi, lastnik največje šole, v kateri priložnost za zaslužek dobijo tudi številni tujci, od Italijanov, Nizozemcev do Slovencev in drugih. Pač, prilagajajo se turistom, ki na avstrijsko Koroško prihajajo iz številnih evropskih držav. Največ iz Nemčije in nato iz vseh naštetih, pa iz Poljske, Madžarske in Češke, od koder pripotuje k njim na dopust vse več ljudi.

Pred korono je turistična regija, ki jo po novem ob Bad Kleinkirchheimu tvorita še Miljsko jezero z okolico in Nockberge, najzahodnejše in najvišje gorovje v Krških Alpah, letno ustvarila kar 2,4 milijona prenočitev. Razprostira se na površini skoraj tisoč kvadratnih kilometrov in obsega 16 lokalnih skupnosti. V regiji je pet smučišč, ob obiskanem je še Turracher Höhe med večjimi, za družinsko smuko pa priporočajo tudi Goldeck, Hochrindl in Falkert. Kakšne bodo številke letos, turistični delavci ne upajo napovedati, si pa seveda želijo čim višjih. Največ pričakujejo od februarja, ko je vrhunec sezone, in od marca, ko naj bi se epidemija začela umirjati. Za takrat napovedujejo tudi ugodnosti, kot je smuka za en evro za otroke, ko je na snegu cela družina.

Druženje s Franzem Klammerjem

Ena od posebnosti Bad Kleinkirchheima je smučanje z enim najboljših tekmovalcev v zgodovini, avstrijsko legendo Franzem Klammerjem, ki naslednje leto praznuje častitljivih 70 let. Korošec je osvojil kar pet smukaških kristalnih globusov, postal svetovni prvak in olimpijski zmagovalec, posebno mesto v njegovi vitrini pa imajo štiri zmage iz Kitzbühla, rekord, ki si ga deli s Švicarjem Didierjem Cuchom. Na Dunaju živeča legenda se pozimi redno vrača v domače kraje, za 155 evrov ste tudi vi ob torkih lahko deležni njegove družbe. Cena vključuje dvourno smučarsko karto in malico z lokalnimi dobrotami, a priložnost je le še v naslednjih dveh tednih (ob predhodni prijavi na spletu). Ni pa znano, ali se na 3200 metrov dolgi progi z 842 metri višinske razlike in pod njegovim imenom z legendo tudi pomerite v smučanju.

Morda je najbolj znan, a Klammer ni edini znani avstrijski smučar iz teh krajev. Tudi nekdanji odlični veleslalomist Christian Mayer prihaja od tod, pa smukač Matthias Mayer, ki se je pred dnevi v Pjongčangu vpisal v zgodovino kot tretji smučar z zlato medaljo na treh olimpijskih igrah (njegov oče Helmut ima srebro s prvega olimpijskega superveleslaloma), slalomski up Marco Schwarz, poslovne priložnosti pa so spoznali tudi drugi asi. Hermann Maier in Rainer Schönfelder, slednji je nedavno odprl hotel COOEE alpin na prestižni lokaciji – ob ciljnem izteku smuka za svetovni pokal in v neposredni bližini termalnega parka Römerbad.

Dve smučišči v enem

Kapacitete v času našega obiska še zdaleč, da bi bile zasedene, že parkirišče je bilo skoraj prazno, proge pa prav tako tako. Še gondola je na najvišji vrh Kaiserburg (2055 m) prvi dan vozila le do polovice. "Zaradi okužb s covidom primanjkuje delavcev," je pojasnil Krainer, vodič manjše skupine slovenskih novinarjev po smučišču. A na višku sezone naj bi vse delovalo, sicer pa tudi mi nismo bili za nič prikrajšani. Štiriintrideset prog se razprostira na 103 kilometrih, 24 je vlečnic, sedežnic in gondol, snega pa je bilo dovolj. Brez gneče so proge v odličnem stanju zdržale vse do poznega popoldneva. Januarja sploh, ko le redki sončni žarki dosežejo severna pobočja prog pod Kaiserburgom, Strohsackom (1904 m) in Maibrunnbahnom (1760 m).

Na tem delu so nakloni in dolžine večje, ko pa za nekaj trenutkov snamemo desko in preidemo na drugi del smučišča, pa je, kot da bi prišli v drugi resort. Morda bodo noge malce bolj trpele, ker je več vlečnic, a več je tudi sonca nad krajem St. Oswald in po vrhovih manj dreves ter morda vzdušje za odtenek bolj sproščeno. Precej koč in restavracij je bilo januarja zaprtih, zato je težko soditi glede zabave, a še vedno je bilo dovolj odprtih vrat, da nihče ni ostal žejen ali lačen. Četudi vam gre nemščina s težavo z jezika, miza ne more ostati prazna, med natakarji smo našli tudi Slovenca. Ponudba je pestra, ob obvezni in preverjeni klasiki ob obisku avstrijskega smučišča, kot sta dunajski zrezek in - za sladico ali za glavni obrok - ogromen kvašen cmok (germknödel), izstopajo jedi, pri katerih je nalepka z napisom Moj nasvet, Franz Klammer.

Rezina po blejskem receptu

Zato smo v koči pod sedežnico Maibrunn izbrali "sočen goveji golaž s kmetije" in na koncu še kapljice omake s krožnika počistili s kruhom. Nismo bili razočarani in dodobra smo se okrepčali za popoldansko smuko, a ker velja, da je za sladico v trebuščku rezerviran prav poseben prostor, smo po informaciji našega vodiča Wolfganga poskusili še kremno rezino po receptu blejske. Koliko ji je v resnici podobna, ne morem soditi, ker gorenjske že lep čas nisem snedel. Od takrat, ko so nam priporočili, da naj ob poletjih zaradi gneče obisk raje prepustimo tujim gostom, me tja niti več ne vleče. Je pa ta koroška, ki je malce drugačna že na prvi pogled, saj je brez smetane, zadovoljila moje brbončice.

Če se odločite za kratek obisk Bad Kleinkirchheima, mi smo bili le dva dni, boste najbrž želeli izkoristiti tudi popoldan in večer ter ne boste počivali v hotelu ali apartmaju. Ob sprehodu čez vas smo bili malce osamljeni, veliko gostiln in restavracij je bilo zaprtih, ponekod je bil še sneg na terasi, čeprav je od zadnjega sneženja minilo več kot mesec. A tam, kjer so sprejemali goste, je bilo živahno. A še preden vas popeljem na gurmanski presežek v hišo zrezkov, se ustavimo v termah Römerbad (ob St. Kathrein največjih in najbolj prepoznavnih na destinaciji), kompleksu ob izteku Klammerjeve smukaške proge z odličnim razgledom. Seveda pa je pomembnejša notranjost objekta v tematskih treh nadstropjih s 13 savnani in bazeni vmes. Prva etaža Romanum ima romanski pridih, druga Noricum z aromatičnimi zelišči in borovimi aromami gorovja Nockberge lokalnega, tretja Maximum naj bi bila za sladokusce in omogoča počitek z razgledom, svojevrstno doživetje pa sta tudi zunanja bazena s savnama.

Avstrijske krave in ameriški zrezki

Po sproščanju, kjer so tri ure minile prehitro, smo si privoščili še večerjo, ob peščici odprtih lokalov so nas gostitelji odpeljali v Steak house Adriana. Ob številnih kmetijah v kraju in okolici, tudi med smučanjem kakšno zaobidemo, bi pričakovali bogato in pestro ponudbo zrezkov, a zadeva ni tako preprosta, nam je povedal lastnik Harald Hassler, saj kmetje pridelavo tradicionalno usmerjajo v druge izdelke. Pa vendar se z veliko volje in energije miselnost spreminja, čeprav nas Hassler, gurman in perfekcionist, ki lokal vodi z ženo Adriano, postreže tudi z mesom iz ZDA.

Ob tem pove, da veliko eksperimentira in da je med odpadke zavrgel na desetine kilogramov mesa, ko se ni izšlo po njegovih zamislih. A se je veliko tudi naučil, saj so bili nad 700- in 800-gramskimi zrezki pod imeni T-bone, tomahawk, ribeye double in flank navdušeni še največji gurmani v naši družbi. Pa tudi priloge niso razočarale, v kombinaciji z italijanskim rdečim vinom in avstrijskim šampionom iz Spodnje Avstrije (na Koroškem boste težko opazili vinograd) so bili zadovoljeni vsi okusi, le denarnica bi lahko imela kakšno pripombo, saj se cene naštetih specialitet gibljejo okrog - za slovenske razmere kar zajetnih - 70 evrov. A ob takšnem razvajanju ne moreš drugače, kot da rečeš: Na snidenje! Mi smo si s kozarcem filipinskega ruma.