Zanimivo je, da je bil avtomobilski šport že vključen v program olimpijskih iger - recimo nekako. Leta 1900 je bilo na olimpijskih igrah v Parizu 14 različnih dirkaških prireditev. V knjigah rekordov so si pridobile neuradni status, vendar bi morda lahko služile kot vzorec za podobo motošporta na prihodnjih olimpijskih igrah.
Spomnimo se torej leta 1900. Na prelomu v 20. stoletje je bil avtomobil povsem nov izum, prvi avtomobili pa so bili počasni, nezanesljivi in tudi nekoliko neprimerni. Če ste imeli avtomobil, ste bili bodisi zelo bogat amater z visokohitrostnimi sanjami bodisi ste ta stroj izdelali sami. Z izumom nove tehnologije ali s sestavljanjem različnih delov obstoječih tehnologij, dokler niste ustvarili nečesa novega. V tistem času je bila Francija dežela divjih inovacij. Kolonizirala je države po vsem svetu z namenom, da bi zbrala njihove vire, kar je privedlo do inovacij na področju rudarstva, proizvodnje in še česa (čeprav na račun držav, ki jih je Francija napadla). Nenadoma je bilo na voljo veliko novih materialov in strojev, s katerimi se je bilo mogoče igrati in jih preoblikovati v nove tehnologije, kot je avtomobil. Prve dirke so bile organizirane od Pariza do Rouena ali na določenih progah, kot je pokal Gordona Bennetta. Vse te inovacije so bile leta 1900 na ogled ob mednarodni konkurenci. Tistega leta so v Parizu potekale olimpijske igre, in sicer v istem času kot svetovna razstava Exposition Universelle, ki je bila namenjena predstavitvi dejstva, da je Francija vodilna na področju industrije in modernizacije.
Zaradi dejstva, da so svetovni sejem in olimpijske igre potekali na istem mestu ob istem času, je nastalo nekaj zmede. Ni povsem jasno, ali so bili avtomobilski dogodki del svetovnega sejma ali del olimpijskih iger. Deloma zato, ker je Mednarodni olimpijski komite (Mok) priznal, da je leta 1900 "premalo promoviral njihov olimpijski status, tako da številni športniki nikoli niso vedeli, da so dejansko sodelovali na olimpijskih igrah". To je dejansko pomenilo, da se je v Parizu in okolici odvijalo veliko športnih tekmovanj, ki so sovpadala z olimpijskimi igrami leta 1900, vendar je bilo nekoliko skrivnostno, ali je bil dogodek, na katerem so tekmovali, olimpijsko tekmovanje ali ne. To, da se medalje takrat niso podeljevale zmagovalcem, je še povečalo zmedo.
Kakorkoli obrnemo, na prvih pariških olimpijskih igrah je bila vključena
tudi avtomobilska dirka
Kakor koli že, dirke so se torej odvijale v olimpijskem časovnem okviru leta 1900. Tudi 14 različnih dirk je bilo zelo raznolikih. Pet dirk za potovalne avtomobile, dve dirki za majhne avtomobile, dve dirki za taksije, dve dirki za dostavna vozila, dve za tovornjake in dve vzdržljivostni dirki. Poleg tega sta bili dve dirki za motorna kolesa - ena standardna in ena vzdržljivostna dirka. Vrhunec vseh 14 dirk je bila vzdržljivostna dirka Pariz-Toulouse-Pariz. Prvi dan so tekmovalci prevozili 458 kilometrov do Toulousa, kjer so si privoščili en dan počitka. Tretji dan so se vrnili v Pariz v upanju na zmago na dirki.
Viri se ne strinjajo glede skupnega števila prijavljenih, skupnega števila udeležencev in njihovih časov, vendar se strinjajo glede vrstnega reda uvrstitve. Na dirki Pariz-Toulouse-Pariz je zmagal Alfred Velghe, ki je dirkal pod psevdonimom Levegh. Če vam to ime zveni znano, je to zato, ker je Veghlejev nečak Pierre prevzel priimek Levegh, ko je začel dirkati. Levegh pa je bil voznik, ki je na dirki 24 ur Le Mansa leta 1955 ubil več kot 80 gledalcev. Louis Renault, znan po avtomobilski znamki Renault, je zmagal v razredu Voiturette z avtomobilom, ki ga je zasnoval sam. Na dirki je nastopil tudi njegov brat Marcel Renault, vendar je pred koncem dirke trčil in odstopil. Številni tekmovalci so prejeli medalje in druge nagrade, denarne nagrade pa so prejeli le zmagovalci dirke Pariz-Toulouse-Pariz. In denarne nagrade so eden od razlogov, zakaj imajo te dirke v olimpijski zgodovini negotovo mesto. Na olimpijskih igrah je veljalo pravilo, da ne smejo tekmovati profesionalci, sprejemanje denarnih nagrad pa pomeni profesionalizem.
Čeprav ni bilo nobenih pravil, ki bi omejevala udeležbo drugih narodov, so bili skoraj vsi udeleženci na vseh avtomobilističnih tekmovanjih Francozi. Edini nefrancoski tekmovalec v razredu Voiture na dirki Pariz-Toulouse-Pariz je bil britanski voznik Selwyn Edge, ki je dirkal z britanskim Napierjem. Zanimivo je, da motošport ni bil edini enkratni tekmovalec na olimpijskih igrah. Ribolov, letenje z balonom, podvodno plavanje in streljanje na žive tarče (predvidevamo na žive in ne glinene golobe) so bili med drugimi športi, ki so se pojavili le na OI v Parizu leta 1900 in potem nikoli več.
Od takrat naprej so bila dirkališča občasno le prizorišča za druge olimpijske športe; na dirkališču v Barceloni je potekala prva dirka formule ena tri mesece za olimpijskimi igrami, na istem prizorišču je bil tudi del kolesarske dirke v sklopu OI 1992.
So pa med olimpijci tudi dirkači, tak primer je Nasser Al Attiyah, ki smo ga večkrat srečali na Pohorju in drugod po naši domovini. Katarec je dirkal v svetovnem prvenstvu v reliju in na Dakarju, na OI 2012 v Londonu pa je osvojil bronasto medaljo v streljanju na glinaste golobe. Pa še en korak se je zgodil leta 2012, olimpijski komite je uradno priznal Mednarodno avtomobilistično zvezo (FIA), prvi korak v smeri vračanja pa so bile olimpijske igre mladih leta 2018 v Buenos Airesu, kjer je bila dirka v e-kartingu del spremljevalnega (ne pa uradnega) programa, leta 2021 pa je je olimpijski komite skupaj s FIA v sklopu virtualnih olimpijskih iger vključil tudi avtomobilske dirke, in sicer dirko v simulaciji Gran Turismo Sport.
