(FOTO) Šampion z bučo velikanko: še pri vas bi zrasla do 100 kilogramov, ampak zasedla bi ves vrt

Deseto leto so v Mozirskem gaju postavili na ogled buče velikanke. "Tekmovalcev, ki so se trudili pridelati najtežjo bučo, je bilo 14, buč 15. Eden od njih je tekmoval še za najtežjo lubenico in podrl rekord s 69 kilogrami, prej je bil rekord 60 kilogramov, En tekmovalec je sodeloval v kategoriji najdaljša buča, njegova je merila 121 centimetrov in ni presegla lanskega rekorda. Poleg tega smo stehtali še čebulo, ki je imela dva kilograma, in štirikilogramsko kolerabo," je poročala Maja Horvat iz mozirskega arboretuma.

Tekmovalci so buče pripeljali s tovornjaki, kombiji in prikolicami, na razstavo in na tehtnico so jih postavljali z viličarjem, tehtanje so opravili z digitalno tehtnico. Zmagovalci so prejeli denarne nagrade od 10 do 800 evrov in praktične nagrade. Velike buče bodo v Mozirju razstavljene do 11. oktobra. Poleg buč velikank so na ogled bučni aranžmaji in jesensko cvetje. Večina tekmovalcev je članov društva Bučmani iz Oplotnice.

Semena za velikanke

Pomembno je imeti seme z dobro genetiko, skrbeti za bučo od začetka do konca rasti, zemlja mora biti dobro pripravljena, bogata s hranili. Vreme je tudi velik in ključen dejavnik, prav tako je treba imeti srečo, je pripovedoval Janko Lovše, zmagovalec letošnjega tekmovanja za najtežjo bučo v Mozirskem gaju - njegova buča je tehtala 714 kilogramov. Janko Lovše je doma iz Velike Ševnice pri Trebnjem, po poklicu je komercialist: "Z bučnim hobijem živi vsa družina, pomagajo mi žena in sinova. Samo v spomladanskem času imamo tudi malo vrtnarijo, v tem najbolj uživam. Vzgoja rastlin je zame nekaj najlepšega, v tem zelo uživam in se sprostim." Pred dvema letoma je imel bučo, težko 477 kilogramov, pred dvanajstimi leti je bil vzhičen ob pogledu na 30-kilogramsko.

Dejaven vseh dvanajst mesecev

Njegov konjiček je zahteven, šest mesecev na polno, reče, šest mesecev na lahko: priprava zemlje, iskanje pravih semen in načinov za še več kilogramov. "Pravo seme je zelo pomembno, v jesenskih in zimskih mesecih ga poiščemo, pregledujemo, kolikšne buče so zrasle drugod po svetu, in če nam je katera všeč, navežemo stik z gojiteljem semena. Če je semen v buči dovolj, jih dobimo brez težav." Semena, ki jih uporabljajo tekmovalci, so sorte dill's atlantic giant. Tudi brez posebne skrbi na navadnem vrtu bi se buča odebelila do sto kilogramov. Skrb zanjo torej prinese sedemkrat več kilogramov.

Seme za zmagovalko je Janko posejal letošnjega 4. aprila v lonček, potem je rastlino presadil v rastlinjak na mesto, kjer je zrasla v velikanko. Buča bo ostala na razstavi v Mozirju, na evropsko tekmovanje je zaradi covida-19 ne bodo peljali. Po koncu razstave bo Lovše šel samo po njena semena in jih shranil za naslednje leto (tako gojena buča ni užitna). "Buče bom gojil, dokler bom pri moči, saj me vedno znova navdušujejo. Priprave za sezono 2021 sem že začel in komaj čakam, da se ponovno vse začne tudi na vrtu," pravi rekorder Mozirskega gaja.

Dela tudi po občutku

Postopek je po petih letih, kar se intenzivno ukvarja z gojenjem buč velikank, bolj ali manj utečen, čeprav so zmerom kakšne posebnosti. Jeseni zemljo "sfreza", pred zimo poseje rž za zeleno gnojenje, ker veže nase dušik. Med letom gnoji foliarno, izbere organske pripravke: alge, ribje gnojilo ... Prostor, velik okrog 300 kvadratnih metrov, je pripravil jeseni, za gnojenje uporablja puranji in peletiran hlevski gnoj. Buče potrebujejo veliko kalcija, zato ga doda h gnoju, prav tako nekaj dušičnega gnojila. Janko Lovše poudari, da dela po občutku.

Na rastlini je treba pustiti samo en plod, tistega, ki je od korenin oddaljen od tri do pet metrov. Cvet opraši ročno, da ne bi žuželke prinesle neželenega peloda in povzročile križanja. Deset dni po oploditvi je bila buča težka deset kilogramov, potem se je dnevno odebelila celo do 15 kilogramov. Rastlina mora imeti velike liste, njegova raste na 60 kvadratnih metrih. Vse je podrejeno enemu samemu plodu, preostale je treba odtrgati. Preveč sonca buči škodi, zato je treba poskrbeti za senco. Buče lahko napadejo škodljivci, pepelnata plesen je najhujša, zato jo je treba odpraviti. Vendar s fungicidom ne smemo škropiti, ker bi to rast za nekaj dni popolnoma ustavilo.

Najdaljša, najlepša, najtežja na svetu​

Lani je slava za najtežjo bučo tretjič zapored pripadla gojitelju Urošu Fifoltu iz Novega mesta; najtežja buča je lani tehtala 658 kilogramov, drugo mesto si je prislužila buča, težka 631 kilogramov, Martina Jeharta iz Slovenj Gradca, tretji je bil s 578 kilogramov težko bučo Janko Lovše. Lani so izbrali tudi najlepšo bučo Mozirskega gaja, mis buč velikank je pridelal Sebastijan Kojzek iz Ruš. ​In še lanska zanimivost: najdaljšo bučo je Goran Lazić iz Kikinde v Vojvodini na tekmovanje pripeljal z avtobusom. Buča, ki je bila videti kot malo debelejša palica, je merila kar 395,4 centimetra in je postala svetovna rekorderka.

Po merilih Združenja buč velikank, Great Pumpkin Commonwealth (GPC), je slovenski rekorder Janko Lotrič, ki je leta 2014 pridelal bučo, težko 794,5 kilograma, vendar ta ni bila stehtana v Mozirju.

Letošnji zmagovalec Janko Lovše je na evropskem prvenstvu z bučo tekmoval leta 2014, imela je 697 kilogramov in je zadostovala za šesto mesto. Srečanje je bilo v Ludwigsburgu, prišli so pridelovalci iz Nizozemske, Švice, Italije, Avstrije, Nemčije. Lovše je ugotovil, da je tista buča od tekme v Mozirju do tekmovanja v Nemčiji v treh tednih izgubila 7,5 kilograma. Belgijec Mathias Willemijns je takrat postavil svetovni rekord z bučo, težko 1190,5 kilograma. Zrasla je v laboratoriju za zelenjavo, kjer imajo zalivanja in ogrevanje vodeno elektronsko, sproti analizirajo tudi prst. Zmagovalec je prejel 10 tisoč evrov nagrade. Za eno seme rekorderke so mu gojitelji ponujali tudi več sto evrov.