Goodyear, ki je na nek pogojni način tudi naše domače podjetje (Goodyear Slovenija, nastal leta 1998 z nakupom Save iz Kranja), je v svetu znan po dveh stvareh. Prva so, jasno, gume za vozila. Druga je značilna bela, modra in rumena zračna ladja z velikanskim napisom podjetja. Ta ladja je zaščitni znak najpomembnejših dirk predvsem v ZDA, a tudi v Evropi. Težko jo je ne opaziti.
Jasno, blimp, kakor mu pravijo pri Goodyearu (blimp je neformalni angleški izraz za netogo zračno ladjo in pri Goodyearu ohranjajo tak izraz, čeprav so po novem njegove zračne ladje poltoge), je dolg 75 metrov. Če veste ali če si predstavljate, kako dolgo je nogometno igrišče, potem boste razumeli: blimp sega od bele črte enih vrat do kazenskega prostora pred drugimi vrati. No, ker po FIFA mere nogometnega igrišča niso fiksne, je treba to vzeti z malo rezerve, a vseeno - blimp je zelo dolg. Lahko pa rečemo tudi malce drugače: na 75 metrih dolžine se zvrsti 17 golfov eden za drugim, pa še ostane slaba dva metra prostora.
Ko stojite ob njem, je fascinantna še njegova druga mera - višina. Ta znaša 17,4 metra. Tako visoka je stavba s pritličjem in še šestimi nadstropji! Pa dokončajmo z merami: največja širina ovoja meri 19,5 metra, prostornine ovoja pa je 8425 kubičnih metrov. Če bi bil v njem cviček, ki bi ga želeli ustekleničiti v litrske steklenice, bi jih potrebovali 8,425.000. Se pravi skoraj osem milijonov in pol.
Zračne ladje, Zeppelin in Hindenburg
Zračna ladja je nadzorljivo plovilo, ki je lažje od zraka in lahko pluje na lastni pogon. Vzgon dobi s plinom, redkejšim od zraka okolice.
Prve ideje segajo v 17. stoletje, prvi resnejši preskusi v 19. stoletje, a šele grof Ferdinand von Zeppelin je naredil red in julija 1900 po, kot smo že vajeni, mnogih mučnih urah neuspehov in dolgih urah prosjačenja za denarno podporo v zrak spravil LZ1. Še zdaleč ni bil edini, je pa seveda daleč najbolj znan in prepoznaven. Za zračne ladje sta se zanimala tako vojska kot prevozništvo (predvsem ljudi) in ni minilo dosti, da so postale uveljavljeno prevozno sredstvo. Čas med obema vojnama je bil zračnim ladjam daleč najbolj naklonjen, a sta se zgodili dve stvari: druga svetovna vojna in še prej katastrofa hindenburga v Lakehurstu, kakih sto kilometrov južno od New Yorka.
Hindenburg D-LZ129 je bil toga zračna ladja dolžine 245 metrov (!!) in prostornine plina 200.000 (dvesto tisoč!) kubičnih metrov. Poganjali so jo štirje dizelski motorji V16 z močjo 890 kilovatov (vsak), znamke Daimler-Benz. Članov posadke je bilo od 40 do 60, potnikov pa od 50 do 70 - kar jasno kaže na luksuz, kakršnega si danes skorajda ne moremo zamisliti. Potovalna hitrost hindenburga je bila 122 kilometrov na uro, kar je neprimerno več, kot še danes dosegajo potniške ladje.
Prvič je poletel marca 1936 in opravil 63 poletov, večina komercialnih se je začela v Frankfurtu in končala v ZDA ali Braziliji. Nemci so vselej dobro razumeli tehniko in so dobro vedeli tudi to, da je vodik visoko vnetljiv ter da je helij na drugi strani skoraj enako učinkovit, a čisto nič vnetljiv, torej varen. Toda helija je bilo takrat izjemno malo (malo ga je še zdaj, pa še vedno manj ga je, ker beži v vesolje) in Američani ga seveda Nemcem niso hoteli prodati, zato je bil v cepelinih pač vodik. In zgodil se je 6. maj 1937, ko je od 36 potnikov in 61 članov posadke v plamenih umrlo 13 potnikov in 22 članov posadke - plus en član posadke na tleh.
V času te nesreče je bila v bližnji okolici množica ljudi, tudi številni fotografi in filmarji. Najbrž nobena katastrofa do tedaj ni bila tako temeljito dokumentirana in objavljena kot prav ta in vse skupaj nosi velik delež krivde, da so danes zračne ladje v tako podrejenem položaju.
Za svoje mere je blimp razmeroma lahek; dovoljena obremenitev znaša 1900 kilogramov, skupna masa pred vzletom pa je lahko največ osem ton, kar pomeni, da brez potnikov tehta kakih šest ton. Toda v ovoju je vendarle za več kot osem milijonov litrskih steklenic izjemno lahkega helija, ki blimpu zagotavlja potreben vzgon. Da gre vse skupaj lažje in da je bolj pod nadzorom, je blimp opremljen s tremi, v letalski industriji dobro znanimi motorji znamke Lycoming. Dva sta nameščena na bokih, eden je povsem zadaj (kot pri podmornici), vsak od njih pa zmore 147 kilovatov, dovolj za varen vzlet, varen pristanek (bočna motorja se lahko zasučeta v pravi kot, da lahko pomagata pri vzletu in pristanku) in ustrezno hitrost potovanja. Največja hitrost je 125 kilometrov na uro.
Goodyear je kot specialist za gumo že leta 1910 ustanovil oddelek za aeronavtiko in trženje tkanine z gumo. Svoj prvi balon so izdelali leta 1912, leta 1917 je poletela njihova prva zračna ladja in leta 1925 je poletelo prvo reklamno zračno plovilo Goodyear. Leta 1930 so prvikrat osvetlili logotip znamke na plovilu, v 40. letih so imeli njihovi blimpi močne avdiosisteme in leta 1955 so ga prvič uporabili za prenose televizijskega programa v živo. Leta 1972 je prišel blimp tudi v Evropo (tu je ostal do leta 2021), leta 1984 sta dva blimpa pokrivala poletne olimpijske igre v Los Angelesu in leta 1996 še v Atlanti.
Vrste zračnih ladij
Glede na zasnovo ločimo toge, poltoge in netoge zračne ladje. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti in v zadnjem času je največ zgrajenih zračnih ladij poltogih ali netogih. Toge bodo prišle v poštev, če se bodo vendarle uveljavili prevozi večjih mer ali mas s pomočjo (velikanskih in čvrstih) tovornih zračnih ladij.
Toge imajo čvrst nosilni okvir, na katerega so pritrjeni vsi elementi ladje (motorji, plinski meh, kabina). Zunanjo obliko določa nosilna kletka.
Netoge zračne ladje so zasnovane tako, da nimajo osrednje nosilne konstrukcije, tako da vse elemente nosi plinski meh, tlak plina pa vzdržuje zunanjo obliko.
Poltoga zračna ladja je nekje vmes: ima le čvrsto kobilico, podobno kot barke. Zunanjo obliko ohranja tlak plina. Je lažja od toge in ima večjo nosilnost kot netoga.
Na videz suhoparno naštevanje je vendarle pomembno, saj jasno kaže na spretno sožitje samopromocije, vlaganja v razvoj tehnologij zračnih ladij in služenja javnemu interesu. Blimp oziroma zračne ladje nasploh imajo številne značilnosti, ki so izjemnega pomena za prenos dogodkov iz zraka in kakršnih nima nobeno drugo zračno plovilo. Letala so prehitra in preglasna, helikopterji so še bolj glasni, balonov pa ni mogoče poljubno voditi v prostoru.
Zaradi pojavljanja na najbolj zanimivih športnih (a ne le teh) prireditvah, predvsem seveda na motošportnih, znamko Goodyear marsikdo bolj pozna zaradi zračne ladje kot pa proizvajanja gum. Navsezadnje se pojavlja tudi v filmih in celo v risanih filmih. Goodyear je svojo floto treh blimpov v ZDA lani povečal za še enega, znova (po letu 2021) namenjenega Evropi. Poslanstvo zdaj že ne bi smelo presenetiti: partnerstvo s televizijsko mrežo Eurosport in s tem pokrivanje dirk iz zraka. V svojem "prostem času" Goodyearov blimp seveda ne miruje. Potem ko je sredi julija nad Monzo spremljal vztrajnostno dirko za šest ur Monze, se je 21. julija na kratko ustavil tudi pri nas in privabil številne ljubitelje vseh vrst posebnosti. Pristal je v Lescah in s svojo pojavo navduševal že privezan na svoj pomol. Saj se spomnite, 75 metrov dolžine in šestnadstropna hiša …
Zračna ladja zahteva specifične pritikline. Za parkiranje potrebuje svoj tovornjak s stolpom, na katerega se priveže, pa seveda ekipo posebej specializiranih mojstrov, ki pomaga varno pristati, privezati, odvezati in vzleteti. Ker je let zračne ladje v veliki meri odvisen od vremenskih razmer, mora imeti ena zračna ladja dve identični ekipi: prva gre na kraj, kamor želi prileteti, druga pa na nadomestno lokacijo, če bi se vreme slučajno nerodno obrnilo. Blimp te velikosti je čisto resno zračno plovilo, ki se mora držati mednarodnih letalskih predpisov, zato ima v kokpitu letalske instrumente in svoj pozivni znak - v konkretnem primeru je to D-LZFN. Tako ga je mogoče spremljati tudi po spletu (najbolj popularna je menda aplikacija Flight Radar), pa vendar ga je mnogo bolj zanimivo spremljati v živo.
Blimp je najraje kakih 300 metrov nad tlemi (največ se lahko dvigne na 3000 metrov!) in največ imajo potniki od njega, če se giblje s kakimi 60 kilometri na uro. To je malo več, kot se sme voziti z mopedi, se pravi, da piš vetra še ni moteč. Blimp ima namreč v kabini (gondoli) dve okni, ki ju je mogoče odpreti, tudi brez tega pa je razgled čudovit, fantastičen. Gledati z višine omogoča gledanje zemljevida v živo, a v treh razsežnostih. In v konkretnem primeru je postalo jasno, kako je s tistimi tremi fotografijami, ki se pojavljajo na vseh pomembnejših promocijskih materialih za našo deželo. Otok in grad na strmi skali sta iz zraka res pravljična in preverjeno nista obdelana s photoshopom. Tam je zares lepo.
***
Blimp ne miruje. Nedavno je obiskal Poljsko, ta konec tedna spremlja dirko elektromobilov Pure ETCR v Kopenhagnu na Danskem. Kasneje, predzadnji vikend tega meseca, bo za Eurosport snemal dirko 24 ur Le Mansa v Franciji. Saj verjetno vemo vsi: take reči so za lastnika najdražje, ko mirujejo. In blimp ter njegova posadka zelo rada letita. Tudi preverjeno.
