Bojan Tomažič
Po očetu izvira iz Malečnika, priimek so tam izgovarjali tako, da so poudarili zadnji zlog, mama je bila s Holmca na Koroškem. Rodil se je 29. januarja 1940 v Vinarski ulici v Mariboru, družina se je zato, ker je bil oče višji preglednik finančne kontrole, selila po Sloveniji. V nižjo gimnazijo je hodil v Brežicah. Vse lepo v svojem želenem poklicu, do katerega je tudi šel po ovinku, je doživel v svojem Mariboru. Rado Pavalec je bil prav na svoj osemdeseti rojstni dan gost Spominjanj, ki sta jih vodila Majda Potrata in Franci Pivec. V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor se je pred občinstvom v Mariboru spominjal svoje prehojene življenjske in igralske poti ter recitiral.
Tudi za Borštnikov prstan še ni prepozno
Treniral ga je Branko Elsner
V Brežicah je hodil v nižjo gimnazijo, kjer je bila profesorica tudi kasneje znamenita jezikoslovka in slovenistka Breda Pogorelec. "Bila je stroga, če si imel tri vejice napačne v spisu, je bil šus. A je bila zmerom imenitna, veliko nas je naučila, jezik smo začeli spoštovati." Že oče doma je zahteval, naj govori glasno in jasno. Tega se je zmerom držal in v igralskem poklicu mu je prav prišlo.
Pavalec je bil zvezda v gledališču
Tone Partljič je Rada Pavaleca prvič videl igrati pred šestdesetimi leti. "Na pokrajinskem srečanju dramskih skupin na Ravnah na Koroškem. Rado je z gledališko skupino s tehnične šole nastopil v Dobričaninovi komediji Skupno stanovanje." Zapomnil si je tudi to, da ga je po predstavi Miran Herzog pohvalil.
Partljič je v SNG Maribor za dramaturga prišel, ko je Pavalec tam že bil igralec, od leta 1964 naprej sta bila dobrih 17 let kolega v gledališču. "Pavalec je bil zvezda v gledališču, nadvse čeden, postaven, z glasom, ob katerem so ženske umirale. Poznalo se mu je, da se je učil od Tovornika, ker je vzorno obvladal slovenski jezik. Govoril je razločno, kar v današnjih časih ni v navadi." Zaradi njega nikoli ni odpadla predstava in tudi vaja ne. "Pa je bilo takrat veliko družabnosti, Tovornik je rad dobro pojedel, pečenka je morala biti čim bolj mastna, igralci so radi kaj popili. Volodja je, recimo, znal kaj ušpičiti, Rado nikoli." Takrat je tudi bilo spoštovanje do starejših igralcev, je poudaril Tone Partljič. "Če bi bila v Gombačevih časih jubilejna prireditev za starejšega igralca, bi prišel ves aktualni ansambel. Zdaj je tudi to drugače."
Kvalitetno jedro takratnega ansambla so bili tisti, ki niso imeli akademije. Arnold Tovornik, Angelca Jankova, Milena Muhičeva, Boris Brunčko, Boris Kočevar, Peter Ternovšek, Rado Pavalec in tudi dramaturg Partljič je sodil mednje. Branko Gombač je ansambel zgradil tako, da je polovica igralcev prišla iz ljubiteljskih vrst. "Posebej takrat, ko so velikani odšli, so akademiki na nekatere amaterje gledali zviška. Vendar na Rada nikoli," je povedal Tone Partljič. Gombačeve simpatije do nešolanih talentov so nekatere tudi odgnale, Zlatko Šugman je odšel, Anton Petje in še kdo. Vendar je bilo treba skrbeti za kakovosten ansambel s talenti, kajti igralci so po akademiji praviloma najprej povprašali za delo v Ljubljani. "Rado Pavalec je bil odličen izbor," je rekel Partljič. Fant, ki je na fotografiji pri Astoriji dajal gol na Kovinarju in bil pri gledališču ljubimec v eni od dram, je postal odličen dramski igralec." Po krivici postavljen ob stran pri izbiri nosilcev Borštnikovega prstana. Sam se je kot član žirije zavzemal, da bi mu ga dali, a dlje od nominacije ni prišlo.
Tovornik je bil vodja na odru
Arnold Tovornik je bil za svoje soigralce, torej tudi za Rada Pavaleca, igralska avtoriteta. "Bil je največji mariborski igralec, kar jih je bilo. Tudi izredno razgledan človek, poznal je muziko, zgodovino, znanost. Enkrat mi je v garderobi rekel: 'Poslušaj, Rado, dokler ti bodo po premieri vsi čestitali, vedi, da še nisi dober. Ko ti bodo čestitali redki, takrat si že daleč prišel.' In tako se je kasneje tudi dogajalo. Na srečo." Volodje Peera se spomni, kako ga je skušal na odru spraviti v smeh, ko bi moral biti strogo resen. Tudi Janeza Klasinca, Angelce Jankove in drugih dragih kolegov se rad spomni. Evgen Car je pravil, da sta z Radom prizor iz Partljičeve komedije Oskubimo jastreba velikokrat ponovila tudi zunaj teatra. "V kakšni restavraciji v nočnih urah, že rahlo utrujena, indisponirana." Da so se res imeli po vajah in predstavah še dosti za pomeniti, se je spominjal Pavalec. "Tako sva midva z Jenijem velikokrat v gostilnah pela Le vkup, le vkup, uboga gmajna. Kot je Tone v komediji napisal."
Spomni se, kako sta s Sonjo Blaž, na željo režiserja Mirana Herzoga, za predstavo Kakor vam drago vse dopoldne vadila prizor, ko mu je padla v naročje. Minu Kjudrova in Milena Muhičeva sta bili tudi njegovi soigralki. "S Poldetom Bibičem sva po eni od Borštnikovih predstav v poznih urah še nameravala kaj popiti v Orlovi kleti. Ko me je vprašal, ali bova še kaj dobila, sem rekel: 'Ohne Angst.' Notri pa so rekli, da so zaključili z blagajno, in sva kljub moledovanju in mojemu prepričanju, da bo šlo vse gladko, odšla brez zadnje runde. Po tistem za Poldeta nikoli več nisem bil Rado, ampak samo še Ohne Angst." Igralskega kolega, ki je leta 2013 napisal knjigo Velika igralska družina, je kasneje vprašal, kako to, da gledališka dogajanja opisuje samo pozitivno, čeprav teatra brez prepirov, nevoščljivosti in podobnih stvari ni bilo. Odgovoril mu je, da vsega tega o kolegih ni mogel napisati, so bili vendarle igralska družina.
