Tomaž Ajd
Danes 88-letna Minka Lunežnik iz Visol se dobro spominja svojega otroštva, ko je njena družina v drugi polovici tridesetih let upravljala Kosovo gostilno v Slovenski Bistrici. Minkin oče Ivan Kos je bil trgovec in gostilničar ter vrsto let tudi župan. V Kölnu se je naučil trgovskega poklica in odlično obvladal nemščino, kar mu je v vojnih letih zelo koristilo. Kosovi so imeli svoj dom s trgovino in gostilno južno od Attemsovega gradu in gospodarsko poslopje s hlevom. Od leta 1929 so imeli tudi posest v Visolah, kamor so se v celoti preselili leta 1946.
Znana gostilna v Slovenski Bistrici ni pomenila le delovnih obveznosti, pač pa način življenja. Mala Minka je slišala in videla marsikaj zanimivega. "Od sedmega leta starosti sem bila vseskozi med ljudmi v gostilni. K nam je prihajalo veliko uslužbencev grofa Attemsa, tudi Elza Požarnik, ki je bila grofova desna roka. Ekonomi so bili zelo komunikativni in malo samosvoji, tisti, ki so bili samski, so redno jedli pri nas. Grof je v gostilno prihajal predvsem po cigarete, včasih sem mu tudi postregla, če ni bilo natakarice," pove Minka Lunežnik.
Grof je rad pomagal
Kot pravi Minka, je bil grof Ferdinand, ki je poleg gradu v Slovenski Bistrici, kjer je živel z družino, posedoval še Podčetrtek, Brežice in Olimje, zelo kulturen in prijazen, pozdravljal je tudi otroke. "Z dvema dekletoma sem se igrala na cesti pri šolskem studencu. Pozdravile smo grofa, ki se je sprehajal z gospodom po današnji Partizanski ulici. Oba sta odzdravila, nato pa smo tekle dol po Ozki ulici. Znova smo se srečali in ju pozdravili. In sta zopet odzdravila," se spominja in doda, da je bil grof vedno pripravljen pomagati: "Moja družina je vsako nedeljo šla v cerkev. Enkrat pozimi sem zbolela, zato nisem mogla v cerkev. Mama je vprašala grofa, če bi lahko prišla k njim. Rekel je, gospa Kos, vi kar pridite, pridite kadarkoli, ko kaj potrebujete."
Zadnja videla grofovega sina
Grof Ferdinand Attems je po prvi svetovni vojni prevzel jugoslovansko državljanstvo in bil v stalnih stikih z jugoslovansko kraljevo družino. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v nemško vojsko, kjer je kot član naborne komisije pomagal marsikateremu slovenskemu naborniku, zato je bil s tega položaja razrešen. Kljub temu je bil neposredno po koncu vojne skupaj z ženo in dvema sinovoma aretiran ter zaradi veleizdaje obsojen na prisilno delo, izgon in odvzem celotnega premoženja. Z ženo sta bila nekaj časa zaprta v kazenskem taborišču v Bresternici, od koder se je junija 1946 za njima izgubila vsaka sled. Sodba je bila razveljavljenja šele leta 1993.
