Seveda bi bilo tako zanimivima sogovornikoma, kot sta dr. Mateja Ratej in Tone Partljič, najbolje prisluhniti v živo, a tudi s pomočjo spleta je bilo zanimivo. V okviru Odprtih horizontov sta na kanalu Youtube Mariborske knjižnice predstavljala njeno študijo, izdano v knjigi z naslovom Svastika na pokopališkem zidu. Tema so hitlerjanci v Mariboru in okolici v tridesetih letih dvajsetega stoletja.
Zgodovinarka Mateja Ratej je zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je urednica Biografskih študij v okviru zbirke Življenja in dela, področna urednica pri Novem slovenskem biografskem leksikonu, članica založniškega sveta Založbe ZRC in avtorica več znanstvenih monografij. Posveča se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. V mikro- in kulturnozgodovinskih študijah obenem raziskuje biografije nekdanjih bolj ali manj anonimnih posameznikov, saj je šele skozi njihova življenja mogoče uzreti prepričljiv približek dobe. Že tale povzeti opis pove o avtoričinem pristopu k raziskovanju in opisovanju preteklosti, a šele, ko človek prime v roko njene knjige, razume pomen besed. Ratejeva je zgodovinarka, ki jo zanima, kako so živeli ljudje, času, ki ga raziskuje, se približa skozi življenjske usode ljudi. Ob spraševalcu Partljiču, pisatelju, ki ji je, to veste iz njegovih knjig, gledaliških predstav, filmov in pogovorov z njim v živo, zelo podoben, se poslušalcu horizonti kar sami po sebi odpirajo, odstirajo.
Hitlerizem slovenskega prebivalstva na Štajerskem se je kazal v simpatiziranju z nacističnim redom v javnosti. Ko so se pričeli mariborski Nemci obračati k nacizmu, so jim mnogi slovenski zaposleni pri njih začeli slediti zaradi lojalnosti in ekonomske odvisnosti. V kriznem času, v katerem se je vedelo, da Hitler Nemcem ponuja in obljublja boljše, so mu prisluhnili tudi tisti, ki so tu slabo živeli in bili brez perspektive. Naši ljudje so, posebno po anšlusu, delali pri Nemcih, in ko so se vračali, so pripovedovali, kako tam za delavce dobro poskrbijo, da je boljši odnos in so boljše plače. "Ni jim bilo pomembno, katera država bo, lahko bi bila tudi Abesinija, le da bo družina imela za preživetje," je bil logičen socialni odziv, čeprav so se eni zgražali in je oblast pošiljala nezavedne pred sodnike.
Mateja Ratej je iz sodnih spisov, 150 jih je izbrala, ugotavljala okoliščine, ki so ljudi pripeljali do simpatiziranja s Hitlerjem. V postopkih so nastopale tudi priče, slika je po njihovih pripovedih postajala širša. Eni so se pred sodnikom pokesali, ker da so bili pijani, ko so klicali Hitlerja na pomoč, da bi pri nas naredil red, so pa bili tudi takšni, ki so odkrito povedali, da v razmerah, v kakršnih so, ne morejo preživljati niti sebe, kaj šele družino, in da so razmere iz dneva v dan slabše. Po prvi svetovni vojni je bilo za politike ekskluzivno nacionalno vprašanje, niso pa bili sposobni ali niso hoteli preprečiti razslojevanja ljudi, ki se je z gospodarsko krizo še poglabljalo. Bile so skupine, katerih socialni status je bil povsem neurejen, viničarji, služkinje in podobni niso bili pravno zaščiteni, lahko so torej bili hitro vrženi na cesto. To pa so tudi bile krivice, kakšne naj bi nemški vodja odpravljal.
Tema je za potomce ljudi, ki so jih imeli za hitlerjance, še vedno travmatična, običajno o tem v družinah niso govorili, vendar prikriti teh skrivnosti ni mogoče, ker vplivajo na človeka. Tudi to, da veš, da je nekaj bilo, pa ne veš, kaj je bilo, ljudi boli. Knjiga je pomembna, ker je z umeščanjem ravnanja v kontekst obdobja, v katerem se je to dogajalo, mogoče doseči razbremenitev.
Tudi paralele zdajšnjemu času so, ki jih ne bi smeli spregledati. Teorije zarote se pojavljajo, ker ni temeljnega zaupanja v avtoritete oziroma se dogaja preizpraševanje o njih, poteka boj za resnico in se govori o medijskih lažeh. To priča o veliki družbeni zaostritvi, v tridesetih letih se tega niso zavedali, zdaj se tudi ne. A ljudje vendarle spoznavajo, da ni nič tako, kot je bilo, da tisto, kar je držalo, ne drži več. V takšnih razmerah se poskušajo okleniti nečesa stabilnega. Za tiste iz tridesetih let dvajsetega stoletja je to bil Hitler.
V vsej Sloveniji in ne samo v Mariboru bi bilo treba vedeti, da tu pripadnost ni bila zmerom samoumevna. V krizah so se ljudje obračali proti severu. To se lahko zgodi tudi, ko se bo po zdravstveni krizi razbohotila socialna. V Avstriji bo tudi v postvirusnih razmerah boljše urejeno, delo bo in plače višje kot pri nas. Nobena slovenska oblast se doslej ni zavedala tega, da so pretekle delitve na kranjski in štajerski del pustile posledice, v Avstro-Ogrski so na dežele razdeljene Slovence vodili po deželni in ne narodni, slovenski opredeljenosti. Tudi v drugi svetovi vojni je bila Slovenija razdeljena na nemški in italijanski del, Ljubljana je bila zelo oddaljena od Maribora, celo tako, da je nastala nacionalna dezintegracija. Ni izključeno, da se to ponovi.
Mateja Ratej je v pogovoru s Tonetom Partljičem opozorila še na to, da krize povzročijo prepad med generacijami. Med zdajšnjimi otroki in starši bo večji, kot je bil generacijo prej. Tako bo, kot je bilo doslej po vojnah, starejši ne bodo razumeli mlajših, bodo pa odvisni od njih. Bati se je, da dvajset let ali celo tri desetletja ne bo videti svetle perspektive in nas bo obremenjevalo kolektivno občutenje, da svet nazaduje in je vsak dan bližje katastrofi. Čeprav je v nazadnje povedanem več opozoril kot svetlobe, sta sogovornika pogovor končal z mislijo, da pa humanisti morajo biti optimisti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
