V torek je s skupino M.U.G. izdali novi album, ki se imenuje Mislec. Izšel je digitalno in v fizični obliki, kar se zdi harmonikarju Marku Brdniku iz Slovenskih Konjic, ki živi v Ljubljani, v teh zelo virtualnih časih še posebno pomembno. "In še Borut Bučinel ga je oblikoval tako, da ga bo morda kupil tudi nekdo, ki doma nima gramofona." Brdnik je klasično izobražen harmonikar, ki igra različne zvrsti glasbe, v ranem obdobju so rekli, da tudi punk, pri katerem ima rad šus. Pri njem glasbene zadrtosti, rigidnosti, včasih značilne za klasične glasbenike, ni. "Tega sem se nekako začel zavedati na sredini študija. Pomislil sem na to, da če neka katastrofa uniči vse notne zapise na tem svetu, ne bom znal s svojim glasbilom početi ničesar več. Te misli so me zelo prestrašile in takoj sem začel skrbeti za to, da bi postal bolj fleksibilen. Proces še vedno traja in me neizmerno zabava." Sicer pa doda, da si poklicni glasbenik zadrtost in rigidnost v resnici tudi težko privošči.
Koncertirate, delate glasbo za gledališke in glasbene predstave. Kaj najraje?
Večina glasbe, ki jo na koncertih izvedem s katero od mojih zasedb, se je že pred tem znašla v kateri od predstav, za katere sem delal glasbo. Gledališče me zelo spodbudi in iz mene vrejo različne ideje. Vsaka predstava me potisne v neki glasbeni žanr, ki se ga verjetno ne bi nikoli lotil. Recimo hip hop, techno, dub step ... Režiserji mi zelo pogosto določijo žanrski okvir, kjer nato komponiram. Večinoma v mojih scenskih glasbah ni harmonike. Moj odnos je zelo naklonjen različnim žanrom. Čudim se mojim kolegom, ki na kakšnega gledajo zviška.
Delate ali ste delali z Boštjanom Gombačem, s Silence, Markom Hatlakom in drugimi. In za Jezero ste naredili pesem Jezero.
Sodelovanje z zelo nadarjenimi ljudmi je eno lepših področij mojega življenja. Nekako z leti ljudje, ki jim ustvarjanje na naših področjih ni po godu, ustvarjati tudi prenehajo. Ostanejo samo še tisti, ki brez tega nekako ne morejo živeti. Kolegi, ki so zaradi staršev igrali klavir, so to že zdavnaj prenehali.
Tisti, ki so zaradi staršev igrali klavir, so že prenehali
V inštrumentalnih skladbah tria M.U.G. se mešajo sodobni jazz, improvizirani in popularni glasbeni tokovi, ki jih žlahtnijo vplivi klasične glasbe, klasičnega rocka in hip hopa. Zanimivo tudi za radijske postaje, ki vrtijo večinoma sodobno tujo zglajeno glasbo?
Glasba, ki ni vokalna, nima radijskega dosega. Današnji poslušalec je navajen na tekstovno zgodbo, ki jo spremljajo glasbila. Samo poglejte sezname predvajanj. Če bi našli eno super pevko, z odličnimi besedili in bi jo spremljali v tem stilu, kot igramo sedaj v triu, bi se pa morda lahko kaj zanimivega zgodilo tudi na tem področju. Moram priznati, da s pevkami večinoma nimam nobenega potrpljenja. Rad se posvetim samo glasbi, one pa v zasedbe prinesejo še marsikaj drugega. Po drugi strani je pa tudi tako, da se v zasedbi, kot je naš trio, res vsi našpilamo. Imamo prostor za ustvarjanje, ki ga bi bilo z dodatnim vokalom bistveno manj. Za uspeh v komercialnem smislu bo torej treba počakati na kakšno drugo življenje.
Kaj pomeni to, da kot alpinist cenite alpinizem z domišljijo?
Kar nekaj glasbenikov nas tudi pleza. Luka Juhart, ki je tudi harmonikar, in Tine Mihelič, avtor mnogih alpinističnih vodnikov ter violinist Slovenske filharmonije, sta samo dva izmed mnogih. Mogoče sem jaz preplezal nekaj tehnično bolj težavnih prvenstvenih smeri kot kdo drug izmed naših. Zagotovo takšen trening ni koristil gibljivosti mojih prstov. Kot v glasbi so tudi v alpinizmu poustvarjalci. Preplezati prvenstveno smer ali pa ponoviti eno znano je zelo drugačen izziv. Prav tako je v glasbi razlika med nekom, ki je avtor svoje glasbe, ali pa nekom, ki mu jo napišejo.
So vas predvsem zato, ker ste plezalec, izbrali za soavtorja glasbe za gledališko predstavo o alpinistki Pavli Jesih?
Glasbo za to predstavo sva naredila skupaj s Tiborjem Miheličem Syedom. Vsak od naju je pisal svoj segment glasbe za to predstavo. Jaz sem pisal orkestralne parte, Tibor ostale. Nekako sem si predstavljal glasbo, ki me spominja na valjenje megle čez kakšno veliko severno steno. Ko stojiš pod eno takšno gmoto kamenja in veš, da boš v njej več dni plezal smer, ki jo ni še nihče, se počutiš zelo majhnega.
Kako se prebijate v času korone?
V zadnjem letu in pol se je moje življenje korenito spremenilo. Koncertov je zelo malo. Napisal sem glasbo za triurni dokumentarni film TV Slovenije o slovenskem fotografu Venu Pilonu. Lani spomladi sem začel opravljati višinska dela. To so po navadi montaže jeklenih konstrukcij na višini, sončnih elektrarn, klimatskih naprav na stolpnicah, obnov železniških mostov. Všeč mi je izraz industrijski alpinizem.
Všeč vam je?
Ja, nekako romantično opisujem vse to početje, a v njem neizmerno uživam. Že moj oče me je naučil variti. V tem času sem to varjenje tudi certificiral. Večkrat me kdo vpraša, ali bom po koroni tudi to počel. Seveda bom! Ne znam si več predstavljati, da bi bil spet samo glasbenik brez vse te akcije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
