(INTERVJU) Mitja Špes: Če navdušiš Mariborčana, lahko delaš povsod

Divji tedni so za vami, a vznemirljivi. Kot producent ste soustvarili pompozno slovesnost ob odprtju Olimpijskega festivala evropske mladine (Ofem) v Ljudskem vrtu. Kakšno obdobje je to bilo?

Ko se bo vse poleglo, mi bo projekt ostal v zelo lepem spominu. Danes pa telo sporoča, da potrebuje počasno regeneracijo. Šel sem do svojih skrajnih mej, fizično in psihično. Zame je to bil največji projekt, tudi kar se napornosti tiče. Velik izziv smo si z izbiro lokacije postavili kar sami.

Vsak dan ste torej prehodili en maraton. Kaj je naneslo toliko kilometrov?

Največ logistika med severno in južno tribuno, toliko prevozov, usklajevanj, pisarna Ofema je bila na južni ploščadi. Vzpostaviti je bilo treba sistem med odrskim in režijsko-produkcijskim delom. Zdaj vem, da je med vzhodno in zahodno tribuno približno 85 metrov, zraven so še stopnice po celi zahodni tribuni, kjer je bila produkcijska soba. Štiri dni pred prireditvijo je bil velik izziv tudi vreme. Po poročilu, ki sem ga dobil, je s petka na soboto padlo 43,3 milimetra padavin na kvadratni meter v 24 urah, sunki vetra so bili neverjetni, zalivalo je tribune, zraven so svoje naredili še psiha, spoštovanje do stadiona, kluba in skrb, kaj se bo zgodilo s travo. Pokrili smo jo v lepem vremenu, nato pa so bili tri dni takšni nalivi, da je skozi stadion tekla reka. A izšlo se je super.

Tudi dvesto nastopajočih s seboj najbrž prinese kak nepredviden izziv.

Med junijem in decembrom, ko smo z ekipo in režiserjem Nejcem Levstikom začeli ustvarjati, sem razmišljal, kako lahko vse to funkcionalno, produkcijsko izpeljemo. Noben od nas ni imel izkušenj s postavitvijo v Ljudskem vrtu. Naredili smo izrise, žal nismo pridobili digitalnega načrta, kar pomeni, da smo imeli načrte v fizični obliki, a dve kreativni reki sta se dobro zlili. Nastopajoče smo izbrali po jasno definiranem ključu: mladi za mlade. Tuhtali smo, koga vse Slovenija premore, pri tem smo imeli v mislih, da bodo ti mladi nastopili na stadionu. Nekdo brez izkušenj bi lahko zmrznil. Na koncu se je nabralo več kot dvesto nastopajočih. Želeli smo izvedbe v živo, velik partner projekta je bil orkester Slovenske vojske. Poseben izziv je bil tudi dopustniški čas, saj so v orkestru morali poiskati nekaj alternativ. Zaradi zastavljene širine smo morali orkester dograditi. Žiga Pirnat je kot glasbeni urednik, ki živi v Los Angelesu, svoje delo moral opraviti v nočnem času, na daljavo. Dodali smo 14 godalcev in orkester nato kombinirali z dvesto nastopajočimi. Kar zalogaj.

Koliko prej ste rezervirali Joker Out, da so lahko prišli na slovesnost?

Že pred približno kakšnim letom. Šlo je za večfazno komuniciranje, jasno smo jim povedali, kaj od njih pričakujemo, tudi, da se naučijo himno Ofema. Evropsko dimenzijo smo dodali z njihovo evrovizijsko skladbo.

Videti je bilo zelo olimpijsko. Ste navdih črpali iz kakšnega minulega odprtja pravih olimpijskih iger?

Pregledali smo vse minule otvoritve Ofemov, zimske in letne, bil sem na otvoritvi v Banski Bystrici in v Furlaniji, ki jo je žal že približno v dvajsetih minutah odpihnila burja. Izhajali smo iz tega, da želimo nastopajoče čim bolj približati gledalcem. Scenografijo velikega in zelo odprtega odra je zasnovala Greta Godnič. Po naključju smo izbrali kupolo, še preden smo izvedeli, da jo bodo uporabili tudi v Planici. Pred tem je bila par let neuporabljena.

Na družbenih omrežjih so veliko začudenja požele prazne tribune, ki so se na začetku prenosa komu zdele, milo rečeno, čudne. Kasneje ste jih napolnili z mladimi športniki. Zakaj ne z meščani?

Pri kreiranju zasnove in pregledu minulih slovesnosti smo opazili, da je gledalce opazno najbolj dolgočasila parada sodelujočih delegacij. V preteklih izvedbah so te parade trajale več kot 40 minut do ene ure, kar je marsikomu odneslo pozornost, fokus s spremljanja prireditve in napeljalo k brskanju po telefonu. Želeli smo ohraniti fokus mladih, starih med 14 in 18 let, ki so najbolj zahtevna generacija za ohranjanje pozornosti. Nismo želeli, da bi gledali v telefone in uspelo se nam je temu izogniti. Enourna parada običajno poteka preko odra, športniki se nato nekje namestijo ali stojijo. Želeli smo ustvariti drugačen pogled. Parado smo izvedli v manj kot dvajsetih minutah, vse športnike smo želeli zbrati na eni lokaciji. Točka presenečenja je bila, ko so se pod odrom odprla vrata in je skoznje prikorakalo 3600 ljudi. Vsak sedež je bil skrbno načrtovan in to je bila sprva ta "prazna tribuna". Po paradi in koncertu, ki je bil posvečen njim, je bil stadion poln.

Kako so tuji gostje doživeli otvoritev in mesto samo?

Dva dni po odprtju je potekal seminar vseh delegacij, kjer so ob odlični organizaciji zelo pohvalili otvoritveno slovesnost, dotaknilo se me je, da so zaznali, da je bila slovesnost prvič namenjena športnikom, kar jim je veliko pomenilo in jim dalo zagon na tekmovanjih. Maribor ima veliko prednosti malega mesta, glede logistike, dostopa, ni večurnih zastojev, od enega do drugega prizorišča je bilo mogoče priti peš. Na vsakem koraku so imeli vse, kar so potrebovali, brez dolgotrajnih voženj.

V Mariboru je publika zahtevna

Tu so bili tujci, gostje večine dogodkov, ki jih s podjetjem Factumevent organizirate skozi leta v mestu, pa so večinoma Mariborčani. Nekoč je veljalo, da v Mariboru znamo delati koncerte, Lent, martinovanje, nogometne tekme in Zlato lisico. Vaši dogodki so z drugačno vsebino, novimi zgodbami. Od Čilija in čokolade do Operne noči in Žametne večerje. Smo se Mariborčani družabno prevzgojili?

Trendi se spreminjajo, že pred covidom je prišlo do modernizacije dogodkov. Še vedno so v trendu koncerti, a na nekoliko drugačen način. Vse bolj nam zaupajo tudi v tujini, kar nam omogoča, da v Slovenijo pripeljemo nove vsebine, tako je leta 2016 nastal Street Food Market, ki se je dobro prijel. Obiskovalci si takih vsebin želijo. Če zadovoljiš in navdušiš Mariborčana, lahko delaš povsod. Imamo eno najzahtevnejših občinstev.

Ste naštudirali mariborsko dušo?

Izhajam iz ideologije ulice, tam so zahteve najvišje. Potem pa iščem nadgradnjo. V prvi vrsti delamo za "male ljudi", da ima lokalno prebivalstvo dostop do vseh vsebin, zato so vsi naši dogodki brez vstopnine. Želimo delati tudi butične dogodke, a v prvi vrsti želimo zadovoljiti "malega človeka". Vmes se je zgodil covid, po njem zaznavamo, da ni več zanimanja zgolj za masovke, ampak tudi za butične dogodke. Ljudje raje v kakovosten dogodek investirajo več, četudi se potem na letni ravni udeležijo manj dogodkov. Ljudje iščejo doživetja, ne gre več za to, da kot organizator nabereš deset tisoč ljudi.

Stara mariborska logika je bila: zelo veliko za zelo malo denarja. Ponudba na vaših dogodkih pa ni zmeraj poceni. Kako zelo smo pripravljeni odpreti denarnice za doživetje? Kdo bi rekel, da gre za dogodke za premožnejše.

Ne, to niso. Niso pa poceni. V ozadju je toliko stroškov, ki rastejo četrtletno, od infrastrukture, elektrike, najema prostorov, varnostnih služb, odvoza smeti ... vse, kar zakonodaja od tebe zahteva, je drag temelj, tako je tudi za organizatorja že sam vstop na dogodek drag, posledično je nekoliko dražja potem tudi ponudba, da se stroške pokrije. Tudi plačilo osebja in surovin se draži. Obiskovalci postajajo previdni pri potrošnji, kar je seveda tudi posledica negotovosti krize in bližine vojne. A če primerjam s tujino, je potrošnja v Mariboru zelo dobra, vsaj sodeč po povratnih informacijah, ki jih pridobivamo od ponudnikov na naših dogodkih, ki se vedno zadovoljni vračajo. Ljudje pridejo na dogodek z namenom druženja in srečevanja, kar imamo v krvi še od Festivala Lent in promenade. Radi drug drugemu kaj častimo. V tujini je navada, da vsak plača zgolj zase. Tuji ponudniki, ki sodelujejo na dogodkih, pravijo, da je Maribor res zelo družabno mesto, zato se radi vračajo. Po naši interni analizi se gost v Mariboru na dogodku zadrži več kot dve uri, v Ljubljani, na primer, pa do dvajset minut. Predvidevam, da pa finančna moč Maribora z okolico ni takšna, da bi dogodke lahko izvajali tedensko. Specifika je tudi, da Mariborčani izginemo že po treh kapljicah dežja, v tujini, ko delamo dogodke, pač odprejo dežnike.

City Beach je na počitku

Kateri vaš dogodek smo najbolj vzeli za svojega?

Težko rečem, ker gre za zelo različne koncepte. V kulinariki je še vedno zelo aktualen koncept Street Food Market, pa Čili in čokolada, ki je na slovenski ravni najbolj prepoznaven iz trenda dogodkov na temo čilija, v veliko veselje nam je, da sodelujemo pri Žametni večerji, ki je zgodba zase. Ta je kot otrok, ki je nastal v kulinariki, tako kot smo skupaj z SNG Maribor ustvarili Operno noč, bonbonček, ki se je razcvetel in cveti dalje. Ponosni smo, da s SNG-jem že osem let ustvarjamo to lepo zgodbo, ki se ji je v zadnjih letih pridružil še Narodni dom. Letos ustvarjamo novo zgodbo z baletom, vrhunski dogodek, ena tako imenovana kulturniška liga prvakov z Edwardom Clugom. Še en dogodek, ki bo pod milim nebom šel v nebo. Le en projekt smo dali na počitek ... City Beach, mestna plaža pri Mariboxu.

Kje se je zalomilo?

To je bil edini dogodek, ki je glede obiska stagniral, pa ne vemo povsem dobro, zakaj. Če še kdaj, ga bomo mogoče delali na prenovljenem Lentu, na obrežju. Takrat bo pripravljen na eksplozijo.

Koliko možnosti za rast pa vidite v tradicionalnih mariborskih dogodkih, recimo martinovanju?

Turizem preskoke že dela, vidi se širše in sodobnejše razmišljanje o turizmu, na primer lani, s ponudbo vinarjev na Koroški cesti. Razmišljam, da bi zgodbo lahko razširili na skrita idilična mariborska dvorišča, v sodelovanju z različnimi vinskimi regijami, našimi in tujimi, a tradicija mora ostati tradicija. Neka kvota obiskovalcev išče butično izkušnjo, a v prvi vrsti je to dogodek za tradicijo. Štajersko novo leto moramo obdržati, obiskovalcu pa dati toliko ponudbe, da se bo sam odločil, ali bo šel v maso ali na butično vinsko-kulinarično izkušnjo. Lahko bi šlo tudi za večdnevni dogodek.

Če je "štajersko novo leto" masovna uspešnica, pa mariborski decembri to niti niso. Zdi se, da s tujih adventov prihajamo bolj navdušeni.

Nisem se prav veliko ukvarjal z decembrskim dogajanjem, niti nisem vanj zelo vpet. Narediti bi morali konkretno študijo, kaj lahko Maribor unikatnega ponudi in o tem moramo razmišljati že najkasneje januarja. Vsakršno pozno ali kasnejše planiranje v letu, prinaša omejene možnosti. Predvidevam, da se veliko mest vložka v december loteva strateško in za daljše obdobje. Budimpešta, predvidevam, zagotovo že danes načrtuje za december 2025. Tak projekt je tek na dolge proge in zahteva veliko projektno skupino. Je pa tudi res, da ima Maribor okoli sebe nekaj zelo močnih adventov - Dunaj, Budimpešta, Zagreb, Gradec, tudi Varaždin, kjer veliko vlagajo v advent, blizu so, ljudje nam hitro pobegnejo v tujino in žal menijo, da je tam boljše.

Koliko pa vam občina pri izvedbi projektov prihaja naproti?

Prihaja do nihanj, že od leta 2016, odkar delamo dogodke. V nekaterih letih so na občini zelo prepoznali pomen dogodkov in vanje vlagali z omogočanjem infrastrukture, uporabe javnih površin, dogodki so postali uveljavljeni, na tej točki pa, ne glede na to, katera garnitura je na oblasti, pride do spremembe razmišljanja - češ če so dogodki postali že tako samoumevni, da so pridobili komercialni značaj, zakaj se ne bi potem na njih plačevalo po komercialnih cenah? Neprestano imamo z občino eno tako "bockanje", nikoli pa nismo naleteli na zaprta vrata. Le več energije je včasih treba vložiti, da se na koncu vedno najdemo na skupni točki. Včasih je treba pojasniti širši pomen nekega dogodka, da ne gre zgolj za zaslužek organizatorja. Dogodke dajemo Mariboru, ljudem, a na koncu moramo tudi mi plačati vse sodelujoče, storitve in konec koncev tudi položnice.

Izziv je festival luči

Omenili ste Festival Lent. Zdi se, da je ta svoja zlata leta že doživel. Jih lahko ponovi?

Narodni dom ima zelo širok spekter idej, ki jih je treba podpreti s primerno infrastrukturo. Menim pa tudi, da je ekipi, ki festival ustvarja, potrebno omogočati pomlajevanje. Z novimi idejami in svežim vetrom, s tem bi festival dobil še večjo kreativnost in možnost rasti. Lent, kot ga pomnimo, se ne more ponoviti, ker so se vmes spremenili trendi. Promenado in čevapčiče morda kdo res pogreša, a trend se spreminja. Če bi danes to naredili, bi bilo kritik, češ kaj in pravilno je, da ta ostaja rdeča nit. Pred leti smo bili razvajeni z zelo znanimi imeni, ki jih je zaradi manjše finančne podpore, tudi pokroviteljev, danes težko zagotoviti, sploh ob naraščajočih stroških. Včasih ljudje na položajih ne razumejo, da smo Mariborčani lokalpatrioti in nam dogodki, lokalno ustvarjene blagovne znamke, kakršna je tudi Festival Lent, ogromno pomenijo in smo nanje čustveno navezani.

Imate idejo, kako Mariborčanom približati novo Splavarsko brv? Občutek imam, da še ni povsem naša.

Idealno se mi zdi, da je nad vodo in toliko široka, da se nanjo da kaj postaviti. Ni mi pa še povsem jasno, kam umestiti gledalce. Izziv so seveda voda, vlaga in statika. Pomembno je tudi, kakšne ima načrte z njo lastnik. Všeč so mi zgodbe nad vodo, ki jo premalo uporabljamo. Lentovski oder na vodi je bil zelo originalen. Ideje, povezane z vodo, nad vodo in ob vodi so lahko zelo kreativne in ob pravi podpori in možnostih lahko tudi "odpičeno" realizirane.

Najbolj nor dogodek, ki bi ga v mestu naredili, če bi imeli neomejene možnosti?

Zelo si želim - lani sem temu že bil blizu v bližnji okolici našega mesta - po zagrebškem in graškem vzoru narediti festival luči. Z vizualizacijo, lučmi, 3D-animacijami in hologramskimi sistemi bi po vsem mestu napletli pravljico povezljivosti luči in svetlobne tehnike, prepleteno s kulturo, kulinariko, arhitekturo in doživetjem. Upam, da kmalu. Idej je še ogromno, a so možnosti žal omejene.