(INTERVJU) "Poročna obleka ima poseben status v ženski omari, verjetno se je od nje težje ločiti kot od drugih oblek"

Vabim vas k sodelovanju pri izmenjavi oblek, kjer bodo odslužene obleke dobile nove lastnike. Prispevate lahko kos oblačila, ki ga ne nosite več, pa se mu še niste odpovedali, ker vas nanj veže lep spomin ali zanimiva zgodba. Ta lahko pospremi vašo obleko v novo življenje, kjer bo še naprej cenjena. Zbrane obleke bodo za ogled, brezplačno oddajo in branje zgodb na voljo obiskovalcem s pametnimi telefoni konec marca v galeriji Spomeniškovarstveni center v Ljubljani. Tako je akademska slikarka in magistrica likovnih umetnosti Marija Mojca Pungerčar povabila k darovanju oblek v (najprej) umetniške namene v projektu Osebna koda obleke. S projektom, pravi, izpostavlja socialno, kulturno, čustveno in uporabno vrednost oblačil v nasprotju z njihovo denarno vrednostjo, kar nas v teh brezstičnih časih zapovedane socialne distance lahko znova poveže.

Njeni umetniški projekti velikokrat vključujejo tekstil in oblačila. Med letoma 2006 in 2016 je ustvarjala projekt Socialdress, med najbolj znanimi njenimi projekti je projekt Manekeni, oblačenje ljubljanskih spomenikov iz leta 1997. Je tudi vodja in urednica Novičnika za samozaposlene v kulturi.

Torej je treba samo prinesti oblačilo in povedati zgodbo o njem?

V projektu lahko ljudje sodelujejo z oblačili, ki jih ne nosijo več, pa se jim še niso odpovedali, ker jih nanje vežejo spomini ali zanimive zgodbe. Oblačila morajo biti v dobrem stanju in takšna, da bi jih lahko še kdo nosil. Zgodbe pa so lahko različne: od spominov na to, kdaj je bilo oblačilo kupljeno, ob kateri priložnosti se je nosilo, informacije ali anekdota v zvezi njim in tako dalje. Vsebina, oblika in dolžina zgodbe niso predpisane. Zgodba človeka, ki je obleko nosil, predstavlja čustveno vrednost oblačila, ki nadgrajuje njegovo materialno vrednost.

Samo Ljubljančani ali tudi od drugod?

V projektu Osebna koda obleke sodeluje tudi nekaj udeleženk iz Maribora in iz drugih krajev, saj sodelovanje ni omejeno na Ljubljano. Res pa je, da oddaja oblačil v takih primerih ni tako enostavna, oblačilo je treba poslati po pošti ali ga pripeljati v Ljubljano.

Akcija zbiranja oblačil z zgodbo že nekaj časa traja in se bo zaključila konec meseca. Kdo so tisti, ki so že oddali oblačila z zgodbami?

Za sodelovanje se odločajo predvsem ženske, svoja oblačila je doslej v kolekcijo prispeval samo en moški. Nekatere udeležence širša javnost pozna, drugih pač ne, kar pri projektu ne igra vloge. Doslej je sodelovanje potrdilo okrog petdeset ljudi, nekateri so že ali še bodo prispevali več kosov oblačil. Prevladujejo povezani s kulturo, najbrž zato, ker dojemajo oblačila kot del kulture in odnosa do okolja, pa tudi zato, ker jih je moj poziv najlažje dosegel. Nanj so se odzvale oblikovalke, arhitektke, vizualne umetnice, prevajalke, pedagoginje, pesnice, knjižničarke, upokojenke, igralka in pisatelj.

Kakšne zgodbe pripovedujejo oblačila?

Večina oblek je povezanih z dragocenimi trenutki, ki jih lahko v spomin prikličejo obleke. Zanimivo je, da sem dobila ponudbo za tri poročne obleke, vse tri povezane z zabavnimi zgodbami o trenutkih njihove uporabe. Poročna obleka ima poseben status v ženski omari, verjetno se je od nje težje ločiti kot od drugih oblek. Obleke za posebne priložnosti so se včasih prenašale iz roda v rod, zdaj pa je njihova ponovna uporaba v krogu družine vprašljiva. Posebne zgodbe lahko ovekovečimo v okviru projekta Osebna koda obleke. Obleke pripovedujejo zgodbe o nepozabnih doživetjih v krogu prijateljev in družin, o potovanjih, študentskem življenju, poklicnih prelomnicah, paketih iz tujine, kreativnosti lastnic oblek in šiviljskih spretnostih njihovih mam. Pa seveda tudi o zgrešenih nakupih, napačnih odločitvah, samevanju v omarah, premajhnih številkah in podobno.

Ja, tudi premajhna oblačila smo kupili, ker naj bi kmalu shujšali.

V vseh teh zgodbah lahko razbiramo duh časa in razmišljamo o družbenih spremembah. Z nostalgijo se spominjamo nekdanjih trgovin in prostorov, kjer smo obleke kupovali, in poti, po katerih smo obleke dobivali, jih podedovali, si jih izmenjavali. Zavedanje o tem, kako pomemben je trajnostni razvoj za prihodnost družbe, danes kliče po ponovni uporabi izdelkov. S sodelovanjem pri projektu izražajo udeleženci tudi pozitivno stališče do recikliranja.

Kaj se bo z oblačili zgodilo po koncu razstave?

Namen projekta je, da najdejo obleke nove lastnike. Obiskovalci si bodo na razstavi lahko obleke ogledali, in če bodo epidemiološke razmere dovoljevale, tudi pomerili. Do zgodb bodo lahko dostopali s pametnimi telefoni preko QR-kod. Obleke bodo za oddajo na voljo brezplačno. Vsakdo si lahko na razstavi izbere obleko, s tem da bodo imeli pri tem prednost darovalci oblek.

Podobne projekte ste že delali.

Akcijo izmenjave oblek sva z Veroniko Klančnik prvič izvedli leta 2002 v Kiberpipi v Ljubljani v okviru projekta Dresscode. Zbirali sva odslužene obleke, ki se jih lastniki iz različnih vzrokov še niso odrekli, ob oblekah pa sva zabeležili tudi njihove zgodbe. Izjemen je bil odziv tistih, ki so darovali obleke, in veliko veselje pri novih lastnikih, ki so na sklepnem dogodku prebirali zgodbe o svojih novih pridobitvah, odčitane preko črtnih kod.

Idejo sedaj znova obujam v produkciji Kulturno-umetniškega društva Trivia. Tokrat žal brez Veronike, ki je že pokojna. Brez nje seveda ni isto in tudi časi so drugačni, tehnologija se je spremenila. Novih oblek pa se še vedno razveselimo in za stare želimo, da pridejo v prave roke.