(INTERVJU) Tanja Ribič: Raje imam harmonično družino kot hudo kariero

Tanji Ribič je uspel resnično veliki met, zato smo jo prosili za pogovor, v njem je povedala več o snemanju in karieri na sploh. Dobili sva se na klopcah pred ljubljanskim lokalom Veganika, kjer nama je naročila špinačno juho. Ob koncu pogovora naju je že malo treslo, saj je postalo mraz, ko ni več grelo sonce. Čeprav sva bili na dvorišču, umaknjenem od bolj obljudenih cest, sva pogovor morali dvakrat prekiniti. Malo zaradi Tanjine prepoznavnosti, malo pa zato, ker je še posebej ljubeče pozdravila vsakega psička, ki je prišel mimo.

Na Netflix je prišla serija Zero Chill, v kateri igrate. Torej ste prva slovenska igralka na Netflixu, čestitam. Vedno ste zelo iskreni, tokrat pa ste bili lani povsem tiho, ko smo vas spraševali, kaj snemate. Vam je bilo težko, da ste morali biti zaradi klavzule tiho o projektu celo leto?

Nekaj je skrivati resnico, drugo pa je za nekaj časa zadržati podatke, da ne bi česa pokvaril. Rada delim dobre stvari, v tem primeru pa sem morala z dobrimi novicami malo počakati. Resnico seveda še naprej rada delim (nasmešek).

Pred nekaj leti ste imeli več opaznih vlog v tujih produkcijah, potem pa se je za nekaj časa to ustavilo.

Delala sem v mednarodnih projektih v Italiji in Rusiji. Tik pred zdajci sem izvedela, da ne bom nastopala v filmu Stan in Olio v produkciji BBC-ja, kjer sem bila tako rekoč že izbrana. Morala bi igrati Stanovo ženo, potem pa so dobili ameriškega koproducenta, ki je zahteval, da v tej vlogi nastopi ameriška igralka.

Verjetno je res slab občutek, ko izveš, da si bil zavrnjen samo zaradi državljanstva. Ampak kako sploh pridete do takih velikih projektov?

Poslali so mi neposredno vabilo na avdicijo in celoten scenarij, kar se zgodi zelo redko. Celo moje ime je bilo na njem. Pri teh avdicijah sem sčasoma ugotovila, da se najbolje odrežem, če posnetek režiram sama, ker najbolje poznam svoj obraz in tudi vem, kako ga je treba osvetliti. Vse posnamem doma, pomagajo pa mi domači. Če je doma Đuro (Tanjin mož, Branko Đurić, op. p.), mi je v veliko pomoč, drugače pa mi pomagata moji hčerki. Ela hodi v mednarodno šolo, Zala pa je študirala v New Yorku, zato mi pomagata tudi z angleščino.

V zadnjih letih torej - do Netflixa - niste imeli vlog v tujih projektih. Ste bili zelo razočarani?

Kje pa! Ves čas sem polno aktivna in kar se da kreativna. Slovenci se premalo zavedamo lastnih kvalitet. V mislih imam tudi umetniške kreacije. V glavo nam je stopilo, da je majcena vlogica v tuji produkciji več vredna ali celo bolj kvalitetna od maestralne vloge v domačem jeziku. Sicer pa mi je - že kot rakici - vedno najpomembnejše harmonično družinsko življenje! Čudovito družino imam, pa še svoje živali, rastline. Že ko sva bila z Đurom na podelitvi oskarjev za Nikogaršnjo zemljo, bi morala ostati v Ameriki in graditi kariero v Hollywoodu, vendar naju je vleklo nazaj.

Vse tako, kot mora biti

Ko je ta film osvojil oskarja, so Đura zasuli s ponudbami, pa tudi vas so hitro opazili, ko ste blesteli z njim na rdečih preprogah. Zagotovo bi se hitro vklopila v življenje v Hollywoodu. Takrat sta bili sicer hčerki res zelo majhni. Kaj pa kasneje, ko sta zrasli - ste morda takrat obžalovali, da niste ostali?

Nikoli! Poglejte, kako je tam vse umetno. Od hrane do umetnosti, do njihove podobe, ki nam jo uspešno prodajajo. Vedno sem verjela, da je vse tako, kot mora biti. Tu mi, vsaj doslej, nič ni manjkalo. Ne bi se sicer odrekla začasnemu delu tam, ampak potem pa, smuk, domov. No, zdaj se dogaja nekaj podobnega, le da mi ni bilo treba iti čez lužo. Zdaj se mnoge hollywoodske produkcije selijo v Evropo. In izgleda, da ni nikoli prepozno za preboj.

Serija Zero Chill torej pomeni preboj?

Tega nikoli ne moreš vedeti. Ampak če pogledam, da je zdaj že med top deset serij na Netflixu, ki ima res široko ponudbo, potem je to zagotovo preboj. Po nekaj dneh predvajanja smo na osmem mestu po gledanosti po vsem svetu. Nisem si mogla predstavljati, da bo serija dosegla tak uspeh.

Kaj ste si sploh mislili, ko ste videli ponudbo za avdicijo?

Na to sem že pozabila. Lik sem takoj začutila in že med snemanjem avdicije sem imela dober občutek. Moja agentka je poslala posnetek casting direktorici, ki je bila navdušena. To je bil zame velik kompliment. Poleg tega so iskali igralce po celi Evropi in širše. Producent mi je kasneje povedal, da je bila moja avdicija daleč najboljša. Za avdicijo sem pripravila pet velikih prizorov, v petih različnih stanjih. Lahko sem pokazala smisel za komiko in dramo. Takrat sploh še nisem vedela, da je to Netflixova serija. Ko so me po Londonu kontaktirali še iz Rusije, če bi posnela avdicijo za isto vlogo, sem se šele zavedala, kako obsežno iščejo igralce in za kako velik projekt gre. Najbolj zanimivo je bilo, da so zahtevali znanje drsanja, ki pa ga jaz nisem imela, a sem kljub temu dobila vlogo.

Ste se pred snemanjem morali naučili drsati?

Malo prej sem odšla v Anglijo in se tam učila drsati. Nazadnje sem drsala v gimnaziji! Ko sem tik pred odhodom v Anglijo šla na led v Sloveniji, pa sem drsala s pingvinčkom (smeh). Đuro se je zelo zabaval in rekel, da me bodo poslali domov s prvim letalom, ker sem bila na ledu precej nerodna.

Ali ste kdaj padali?

Nisem, saj sem bila previdna. Mojih kadrov na ledu ni bilo veliko in še te bi prilagodili, če bi bilo treba, tako so me tolažili. A na srečo sem potem le uspela obvladati osnove.

Angleži so zelo pedantni

Glede na to, da ste že imeli izkušnje s snemanji v tujih produkcijah, tokrat verjetno niste bili presenečeni nad potekom, organizacijo. Ali pač?

Tukaj je bilo pa res vse drugače, saj so na primer vsako sekundo vedeli, kje sem. Vse je zelo utečeno, saj so Angleži zelo pedantni. Produkcija Lime production prihaja iz Manchestra in je že delala nadaljevanko za Netflix.

Kakšni pa so bili ukrepi zaradi korone?

Nekateri igralci so prišli v Anglijo že jeseni 2019 in tam pridno trenirali, jaz pa sem prišla v začetku februarja lani. Snemali smo do sredine marca, ko je bilo pri nas že vse zaprto. Normalno smo jedli in pili v restavracijah in barih, dokler ni premier Johnson čez noč obrnil plošče. Snemali smo še nekaj časa, potem pa so nam zjutraj pred snemanjem sporočili, da moramo spakirati in še isti dan oditi domov. Avgusta smo nadaljevali snemanje, a pod drugačnimi pogoji. Zaradi previdnosti se nismo smeli voziti skupaj v avtomobilih, zato je imel vsak igralec svoj avto ali svojega voznika, s katerim se je vozil na snemanje.

Snemali ste v Sheffieldu. Kako ste se znašli na levi strani ceste? In v Angliji nasploh?

Meni so dodelili šoferja, kar je bilo še bolje. Med prvim snemanjem sem bila ves čas v hotelu, med drugim pa sem imela svoje stanovanje, kjer sem si sama kuhala. Nisem več prenašala angleške hrane.

Ali so tudi kolegi hodili k vam na večerje?

Še s tremi glavnimi igralci smo bili povezana četvorka in smo skupaj hodili na izlete in kuhali, kar nas je vleklo ven iz angleške turobnosti. Morda se sliši igranje fino in zanimivo, vendar je to delo res garaško. Pa na ledu in ob njem nas je prezeblo, v covid času pa je bilo mesto tudi pusto in depresivno. Zato smo toliko bolj uživali v samem delu, pa čeprav pod posebnimi pogoji.

V nadaljevanki igrate ambiciozno mamo. Koliko je podobnosti med pravo Tanjo in vašo junakinjo?

Mama v nadaljevanki je brezobzirna, v scenariju je bila še bolj, a sem lik malo spremenila. Noben negativec za sebe ne misli, da je negativec. Vsak ima razlog, da deluje, tako kot deluje. Zato sem mamo prikazala kot čustveno žensko, ki želi najbolje za svojega otroka. Problem je, da je za njo dobro le, če si najboljši v vrhunskem športu, to pa je kruta pot.

Preskok čez Blatni dol

Ali ste tudi od svojih hčerk pričakovali vrhunske rezultate?

Daleč od tega! Težila sem jima, da se morata športno udejstvovati. Da bi jima to prišlo v kri. Mislim, da mi je uspelo. Obe sta včasih trenirali ritmično gimnastiko, to je bila moja ideja, saj ti ostane gibljivost za celo življenje. Umetnost in posledično kreativnost pa sta pobirali nekako sproti.

Serija je na ogled po celem svetu. Kaj to pomeni za vas?

Serija je seveda preskok, kar kažejo tudi prošnje za mednarodne intervjuje. Je pa dejstvo, da se je svet zdaj upočasnil in je dela za igralce manj. Res mi je žal, da je taka situacija.

Zelo pomembna vam je družina, ampak za kariero bi bilo gotovo bolje, da ne bi imeli otrok. Ste kdaj pomislili na to, kaj bi bilo v tem primeru? Ste kdaj obžalovali, da ste dali družini prednost pred kariero?

Nikakor. Kaj pa ti ostane od kariere? Tudi tisti z vrhunsko kariero in ekstremno bogati iščejo le naslednjo stopnico v karieri, pri družini pa ti diši le harmonija v družini. Tega se ne da primerjati! Oskarji ti dajo le certifikat, da si vreden več v očeh drugih. Seveda pa so taki delovni izleti v tujino koristni. Dobro je, da nisi vezan na to malo tržišče, na Blatni dol.

V zadnjih letih opažam, da kar sami skrbite za to, da imate tudi v tem "Blatnem dolu" dovolj dela. Napisali ste si predstavo Tako ti je, mala, ki ste jo igrali do pandemije.

Res je. Jeseni sem pa tudi režirala predstavo na Hrvaškem, v kateri sem prvič v življenju igrala v tujem jeziku. Najdem izzive, da mi ni dolgčas. Trenutno še lahko igramo na Hrvaškem, čeprav z manjšim številom gledalcev. Sedaj sem imela dve predstavi zapored in smo dobili take ovacije, kot bi bilo enako število gledalcev kot včasih v gledališču. Začela se je pomlad in ljudje se očitno manj bojijo, ali pa manj gledajo televizijo, zato je vzdušje povsem drugo.

V covid situaciji ste se precej izpostavili in bili deležni tudi napadov, češ da ste teoretik zarote. Ali vam je kaj žal, da ste delili svoje mnenje?

Odzivov niti ne spremljam. Menim, da se nisem pretirano izpostavila. Če bi bilo pred pol leta to tako v navzkrižju z "mainstream" informacijami, ne bi bilo takega odziva. Sedaj nihče ne upa nič reči, saj je takoj križan. Rada podajam in delim z ljudmi občutke in resnico.

Očitali so vam, da bi bilo drugače, če bi zboleli vaši bližnji. Ampak vaša mama, ki je srčna bolnica, je zbolela za covidom.

Zbolela ni samo mama, ampak tudi Đuro. Ne bi si upala nekaj govoriti, če ne bi bilo za menoj precej globokih izkušenj in raziskovanj. Pravijo, da moraš slediti svojemu srcu in si ustvariti svoje mnenje. Že deset let spremljam trende po svetu …

Vaša mama je prebolela covid, čeprav je srčni bolnik. Kako si razlagate, da je preživela to bolezen?

Ne samo to, mama je preživela tudi srčno kap in je v domu Šmarje pri Jelšah, kjer je bilo covida veliko! Moja mama se ničesar ne boji in je pozitivno naravnana. Morda so imeli nekateri še več pridruženih bolezni ali pa so bili na odhodu.

Zala, ki je zadnja leta študirala v Ameriki, je sedaj doma. Ali ste zadovoljni, da imate celo družino na kupu?

Zelo! Zala si najde delo, ki jo veseli, kjerkoli. Igrala je glavno vlogo v hrvaškem filmu, žal pa so morali prekiniti snemanje Vincijevega filma Dedek gre na jug, kjer ima tudi glavno žensko vlogo. Po uspešni zbirki poezije z naslovom Zbrka poezije je izdala tudi slikanico Samorog Samo, producirala bo predstavo v Srbiji … Veseli me, da je srečna in je lahko tudi v teh časih kreativna. Zala se ne ustraši nobenega izziva.

Ali vas nič ne skrbi, da imate še eno konkurentko več? Da zdaj hčerka pobira glavne vloge v filmih namesto vas, hehe?

Res je smešna situacija, ko sta mama in hči igralki. Takrat si mama želi, da bi hčerka igrala še več. Vendar vse v mejah normale, pri tem ji mora intimna sreča pomeniti največ. To pa ona ve in zna.

Imate morda tudi zdaj kakšne avdicije? Koliko je sploh takih priložnosti?

Včasih je avdicij več, drugič manj, včasih pa pade kaj z neba. Ne trudim se posebej, morda bi morala biti malo bolj ambiciozna. Na primer moj "showreel", predstavitveni video, je star že deset let in najprej bi morala to posodobiti z novimi filmi. A največ mi pomeni stik z družino, živalmi in naravo. Razmišljam, da bi se preselila nekam v naravo, kjer bi lahko imela tudi kakšno kozo. Zdaj imamo vrtiček na morju, enako na Štajerskem pri mami, kar me res vleče k zemlji. Đuro nima nič proti temu, saj je tudi on že dalj časa obrnjen k naravi. Ampak dokler je Ela še v srednji šoli, selitev iz Ljubljane ne pride v poštev, čeprav bi najraje že ona pobegnila, tako kot njena sestrica, kam v šolo v tujino. Samo je še ne damo, našega zadnjega "otročička" (smeh).