Iz rodnega Iraka je prišel na študij v Ljubljano, se zaljubil in ostal pri nas

Damijana Žišt
16.05.2021 03:00
​V Slovenijo je Iračan Arkan Al Nawas prišel študirat in pri nas ostal. Pravzaprav je uspešnega slikarja, ki si je ustvaril srečno družino z Ljubljančanko Majdo, s katero imata dve hčeri, pot v Ljubljano zanesla iz Beograda.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Zakonca Arkan in Majda Al Nawas pred Arkanovo umetnino Hamurabijev zakonik na vrtu Galerije Diwan. Foto: Robert Balen
Robert Balen

"Kot najmlajši otrok sem se edini v družini odločil, da bom šel na študij v tedanjo Jugoslavijo, saj smo živeli v obdobju gibanja neuvrščenih. Moja družina je bila precej premožna in oče ni želel, da grem študirat v tujino, hotel je, da ostanem doma. Rekel sem mu, da bi rad spoznal svet in šel v tujino, izbral sem si Jugoslavijo. Tedaj sem imel 21 let. Leta 1979 sem prišel v Beograd, kjer je bil že prijatelj, vendar tam nisem dolgo ostal, ni mi bilo všeč. Izvedel sem, da so dobre univerze še drugje v Jugoslaviji. Slišal sem za Ljubljano in ime mi je bilo takoj všeč. Zvečer sem v Beogradu sedel na vlak in zjutraj prispel v Slovenijo. Ljubljana je bila naravnost čudovita in me je takoj pritegnila. To je bila moja usoda, saj sem kmalu spoznal Majdo, ustvarila sva si dom in družino," mi je v Galeriji Diwan v ljubljanskem Trnovem pripovedoval Arkan Al Nawas.

V galeriji, kjer visi veliko njegovih barvitih slik, sem se počutila zelo domače, prijetno, saj Arkan in njegova žena Majda, ki nam je skuhala čaj, oddajata prav posebno toplo energijo dobrodošlice vsem, ki ju obiščejo v njuni galeriji. Pred vstopom v galerijo je zelo urejen vrt, kjer se poseda ob lepem in toplem vremenu; številne grmovnice in rože kar buhtijo in čakajo, da odprejo svoje bujne cvetove. Kako lepo je videti vrt v vsem svojem sijaju, saj Arkan in Majda zelo skrbita zanj, sem si imela možnost v preteklosti že nekajkrat ogledati, ko sem ju obiskala, saj v galeriji pripravljata različne kulturne dogodke in razstave. Galerija Diwan stoji na posestvu Majdine prababice, na domačiji Inkretovih, ki sta jo z Arkanom temeljito obnovila.

Ljubezen na prvi pogled

V Ljubljani se je Arkan leta 1980 vpisal na študij krajinske arhitekture in po nekaj mesecih izvedel, da je sprejet. Toda najprej ga je čakalo učenje slovenščine, kar pa zanj ni bilo lahko. Na tečaju se je sicer naučil osnov, na primer kako naročiti kavo in kako v trgovini kupiti sadje in zelenjavo, a ko je prišel na prvo predavanje na fakulteti, ni razumel niti besede. "Zato sem si zapiske sošolk, ki so lepo pisale, fotokopiral in prevajal, da sem lahko študiral. Ker arabsko-slovenski slovar ne obstaja, sem vse moral najprej prevesti v angleščino, nato pa iz angleščine v slovenščino. Prvo leto je bilo zelo težko. Ure in ure sem porabil, da sem se naučil jezika. Nameraval sem ostati le do konca študija, a se je nenačrtovano zgodila ljubezen. Majdo sem srečal maja 1983 v kavarni na Čopovi. Zaljubila sva se in se po treh mesecih poročila," se spominja Arkan.

V Slovenijo je prišel študirat, se tukaj zaljubil v Majdo in ostal. Foto: Robert Balen
Robert Balen
Pri risanju uporablja živahne, vesele barve. Foto: Robert Balen
Robert Balen

Žena Majda pa je iskrivo dodala: "Bila je ljubezen na prvi pogled." Niti to, da izhajata iz povsem različnih kultur, ju ni motilo, spoznala sta, da sta si usojena. "V Ljubljani so zelo komplicirali glede dokumentov, ki sva jih potrebovala za poroko, zato sva bila že kar obupana. Potem pa sva se nekoč peljala iz Novega mesta v Ljubljano in zagledala tablo z napisom Trebnje. Rekla sva si, kaj pa, če greva tja vprašat, ali se lahko pri njih poročiva," je med smehom povedal Arkan. Sreča je bila na njuni strani. V Trebnjem so jima rekli, da se lahko poročita, in sta se. Potem so sledila leta urejanja dokumentacije, kar zaradi tega, ker je Arkan tujec, ni bilo lahko. "A sva vse premagala z ljubeznijo," reče Majda.

Ali grem na fronto ali ostanem v Ljubljani

Arkan je rad slikal od mladih nog, popolnoma pa ga je slikarstvo prevzelo v gimnaziji, kjer ga je eden od njegovih profesorjev zelo spodbujal k slikanju. Je potomec Sumercev, na kar je še posebej ponosen. Prihaja iz mesta Thi Kar na jugu Iraka, ki je del enega najstarejših mest v zgodovini; gre za močvirsko in zeleno območje z veliko palmami. Sumerija je najstarejša znana civilizacija, nahaja se na jugu nekdanje Mezopotamije (danes jugovzhodni Irak), nastala je na začetku bronaste dobe. Sumerci so se naselili v dolinah rek Evfrat in Tigris, kjer so zaradi rodovitne prsti in rednega namakanja lahko pospešeno pridelovali žita in druge poljščine, kar jim je omogočilo obstanek na tem območju. Arkan pravi, da je iz tega obdobja razkritega še zelo malo, saj so nova odkritja onemogočale vojne. "Do danes na primer še niso ugotovili, kako so na babilonske vrtove dvignili ogromne količine vode, saj tedaj še niso imeli črpalk," pove Arkan.

Po približno dveh letih bivanja v Ljubljani se je v Arkanovi domovini začela vojna. Do takrat je imel redne stike z domačimi, potem pa je vojna pretrgala vse kontakte. "Ko se je začela vojna v Iraku, sem imel samo dve možnosti - ali se vrnem domov in grem na fronto ali pa ostanem v Ljubljani, končam študij in se nekako znajdem. Ko sem se poročil z Majdo, sva vse skrbi delila in je bilo lažje. Odločil sem se, da ostanem v Ljubljani. Iz varnostnih razlogov sem z družino povsem prekinili stike in deset let nisem vedel, kaj se dogaja s starši, tremi starejšimi brati, tremi starejšimi sestrami in širšo družino. Prav tako oni niso vedeli, kako je z mano, saj nismo imeli nikakršnih stikov. Le enkrat v vsem času se je zgodilo, da me je neki Iračan, ki je prišel na Reko na urjenje, poklical in mi sporočil, da če morda razmišljam, ali bi se vrnil, naj tega ne storim," se spominja Arkan.

Umetnine Arkana Al Nawasa Foto: Robert Balen
Robert Balen
Lično urejena notranjost galerije Foto: Robert Balen
Robert Balen

Imel pa je tudi srečo, da ni bil štipendist, saj bi se v tem primeru med vojno moral obvezno vrniti nazaj v domovino in bi šel na fronto. Po drugi strani pa je moral - ker ni imel več stikov z družino, ki mu je prej pošiljala denar - med študijem poprijeti za vsako delo, da je preživel. Zaradi prekinjenih stikov z družino mu je bilo hudo, še posebej ko je po televiziji spremljal, kaj se dogaja v njegovi domovini. V tistem času je izgubil mamo in očeta. ​

Arkan in Majda Al Nawas sta bila leta 2013 prvič in doslej zadnjič skupaj v Iraku, za Majdo je bilo tam vse novo, druga kultura, drugo življenje. "A so me Arkanovi domači in njegovi prijatelji zelo lepo sprejeli. Ljudje na sploh so zelo prijazni, všeč mi je tudi njihova hrana, ki sem se jo naučila kuhati in jo z veseljem pripravljam, nikoli ne sme zmanjkati čaja," še doda Majda.

 

Vse se nekoč uredi​

V Ljubljani sta si Majda in Arkan ustvarila družino, hči Dina, ki je danes zdravnica, se je rodila leta 1984, šest let mlajša sestra Asja pa je študentka farmacije in nogometašica. Na obe sta Arkan in Majda, ki je prvo hčerko rodila še med študijem za medicinske sestre, zelo ponosna, onidve pa cenita svoje slovenske in iraške korenine. "Hčeri sem učil o svoji domovini, z njima govoril arabsko, predvsem pa sem ju naučil spoštovanja soljudi, kar je temelj iraške družine in družbe," doda Arkan.

Po opravljenem pripravniškem izpitu je Arkan dve leti delal kot krajinski arhitekt v Arboretumu Volčji Potok, nato pa je zaradi dolgoletne želje po lastni poslovni poti odprl podjetje za krajinsko planiranje in prodajo okrasnih rastlin, imenovano Somar, ki se je ukvarjalo z urejanjem okolice ter uvozom grmičevja in okrasnih dreves. V prostorih današnje galerije je bila šestnajst let trgovina Rosika. Ko pa so v Slovenijo prišli večji trgovski centri, je podjetja zaprl, saj ni mogel biti več konkurenčen.

Vrt pred galerijo Foto: Robert Balen
Robert Balen

Leta 2010 sta z Majdo ustanovila Društvo Diwan, društvo za kulturo in umetnost. Ves čas je Arkan tudi slikal. "Ko sva zaprla trgovino, sva Arkanove slike razstavila kar na trgovinskih policah. In potem so prihajali ljudje in občudovali te čudovite slike. Zato sva se odločila, da odpreva galerijo, da bo v njej znova življenje," je dodala Majda. Arkan si je dolgo želel odpreti kulturno društvo in urediti takšen ''diwan'', kot ga je poznal iz Iraka, torej prostor za druženje s kulturnim in umetniškim programom. V njem se vsako leto zvrstijo številni dogodki, predavanja, literarni večeri, umetniške razstave. Tam so izobešene njegove slike, ki jih ustvarja, "ko začutim, da se nekaj dogaja v meni". Tedaj si prižge glasbo, ugasne mobilni telefon in vstopi v svoj umetniški svet. Njegova dela, ki jih je razstavljal tudi po drugih galerijah, so polna živih barv, ker ponazarjajo barvitost življenja, pravi Arkan: "V umetninah utripa žar mojega duha. Barve so utelešenje moje notranje podobe, optimizma, odprtosti, temperamenta, veselja. Življenje mi ni bilo vedno postlano z rožicami, a sem vedno optimističen. Vedno je nad nami nekdo, ki uredi, da se vse zgodi tako, kot se mora."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.