Nikakor ni ustrezal kalupu klasičnega lepotca, a na njegovem obrazu in pojavi je bilo nekaj neskončno karizmatičnega. Čeprav je imel zlomljen nos, rahlo posmehljiv nasmeh in skoraj vedno cigareto v ustnem kotičku, so se vanj zaljubljale generacije oboževalk. A ni bil njegov videz slabega fanta tisti, zaradi katerega je pred dnevi umrli Jean-Paul Belmondo postal ikona ne samo francoskega filma. V 60-letni karieri je z več kot 80 filmi pustil neizbrisen pečat v celotni zgodovini evropske kinematografije. Priljubljeni Bebel je bil prototip tipičnega Francoza: karizmatičen, zapeljiv, eleganten in umirjen.
Novi val francoskega filma
Rodil se je 9. aprila 1933 v pariškem predmestju Neuilly-sur-Seine, v umetniški družini, oče je bil kipar, mati slikarka, sam pa se je najprej navduševal nad športom, zlasti boksom. Kot najstnik je bil obetaven boksar, vendar je kariero po nekaj odmevnih zmagah končal, ko je, kot je dejal kasneje, v ogledalu opazil, da se njegov obraz spreminja. Obiskoval je zasebne ure igranja, pri dvajsetih je bil sprejet na igralsko akademijo. Še kot študent je začel nastopati na odrskih deskah, dobival je tudi manjše filmske vloge. Že leta 1958 je prvič zaigral z Alainom Delonom, drugim velikanom francoskega filma iz istega obdobja. Tega leta je dobil tudi prvo glavno vlogo, nastopil je v komediji Un drole de dimanche. V njej ga je opazil Jean-Luc Godard, takrat še filmski kritik, kasneje pa pionir francoskega novega vala in najvplivnejši francoski filmski ustvarjalec po drugi svetovni vojni. Belmondu je najprej ponudil vlogo v kratkem filmu Charlotte in njen fant, v njem je zaigral v 12-minutnem posnetku ljubezenskega prepira.
Naslednje sodelovanje z Godardom, v filmu Do zadnjega diha leta 1959, je Belmonda izstrelilo med zvezde. Film, ki ga je Godard napisal po predlogi Françoisa Truffauta, je navdahnila resnična zgodba morilca Michela Portaila. To je bil začetek novega vala v francoskem filmu. Takrat šele 30-letni Godard je igrani film posnel kot dokumentarec, od igralcev, ob Belmondu je nastopila Jean Seberg, ni pričakoval vnaprej pripravljenih nastopov, ampak improvizacijo in subtilnost, ki je bližja resničnemu življenju kot gledališki igri.
Uspeh Godardovega prvenca je Belmonda izstrelil na mednarodno prizorišče, kjer je nastopil v ekranizaciji romana Moderato Cantabile, ob Sophii Loren v Dveh ženskah in z Anno Karino spet pod Godardovo taktirko v romantični komediji Ženska je ženska.
Z Godardom je sodeloval še pri filmu Nori Pierrot, poleg tega je leta 1974 nastopil v naslovni vlogi mojstrovine Stavisky Alaina Resnaisa. Rad ga je imel tudi režiser Jean-Pierre Melville, ki mu je namenil vlogo zapeljivega duhovnika v drami Oče Leon Morin in roparja v kriminalki Špicelj.
Ni maral dolgočasnih filmov
V 70. letih se je preusmeril k akcijskim filmom in kriminalkam, najbolj znana sta filma Borsalino, v katerem je ponovno zaigral z Alainom Delonom, in Profesionalec. Take filme je imel raje. Že leta 1964 je v intervjuju za New York Times prostodušno priznal, da je bil Moderato Cantabile "zelo dolgočasen" film. "Precej raje snemam akcijske filme kot pa intelektualne." Mnogi so menili, da je s tem zapravljal svoj nesporni talent, a sam je take očitke vedno kategorično zavračal. "Ko igralcu uspe, mu ljudje obrnejo hrbet in rečejo, da je izbral lažjo pot, da se noče truditi, da si ne upa tvegati. Ampak če bi bilo tako lahko napolniti kinodvorano, bi bil filmski svet v veliko boljšem stanju, kot je. Ne verjamem, da bi ostal v ospredju tako dolgo, kot sem, če bi nastopal v kar vsakem smetju. Ljudje niso tako neumni."
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Veljal je za francosko inačico Jamesa Deana, Marlona Branda in Humphreyja Bogarta.
Leta 1964 ga je revija Time razglasila za "obraz sodobne Francije".
V filmu Do zadnjega diha ima praktično ves čas v ustih cigareto.
Bil je strasten navijač nogometnega kluba Paris Saint-Germain.
Na dan njegove smrti so vsi francoski televizijski kanali spremenili program in predvajali njegove filme.
Francoski nacionalni zaklad
Od Jean-Paula Belmonda so se v Franciji poslovili z državniškimi častmi, predsednik Emmanuel Macron ga je označil za nacionalni zaklad. Slovesa so se udeležile tudi številne znane osebnosti evropskega filma. Direktor filmskega festivala v Cannesu Thierry Fremaux je dejal, da je Belmondo kot človek in igralec prispeval nekaj največjih trenutkov v zgodovini filma. "Hvala, Jean-Paul. Zbogom, Veličastni," je zapisal.
Francoski igralec Alain Delon, ki je z Belmondom sodeloval v več filmih, je dejal, da je zaradi smrti kolega popolnoma strt. Dodal je, da velikana francoske kinematografije nista bila tekmeca.
Za svojega ga je vzela tudi francoska policija, saj je v več filmih igral policista. "Čeprav je bilo le v filmu, si bil eden od nas," so zapisali ob njegovi smrti.
Leta 1988 je za film Itineraire d'un enfant gate, v katerem je igral siroto, ki je odraščala v cirkusu, dobil cezarja, najvišje francosko filmsko priznanje, vendar je nagrado zavrnil, ker se je Cesar Baldaccini, umetnik, ki je ustvaril kipec cezarja, nekoč posmehoval delu njegovega očeta, ki je bil prav tako kipar.
V 90. letih je spet več nastopal v gledališču, pred kamerami pa je zaigral v novi priredbi Nesrečnikov in v drami Une chance sur deux, spet z Alainom Delonom.
Leta 2001 je preživel blažjo kap, kljub težavam z zdravjem je leta 2008 zaigral še v filmu Moški in njegov pes, v njem je upodobil moškega s težavami s hojo in govorom, kakršne je imel tudi sam.
Samo naprej, naprej, naprej
Leta 2011 je v Cannesu prejel zlato palmo za življenjsko delo. Kot je tedaj spomnil direktor festivala Alberto Barbera, je Belmondo zaradi svojega privlačnega videza, izjemnega šarma in neverjetne mnogostranskosti lahko igral v dramah, avanturah in tudi komedijah, s čimer si je pridobil svetovno slavo. Odlikovan je bil tudi s francoskim redom za zasluge in redom legije časti. Beneški festival ga je za dosežke nagradil leta 2016. "Nikoli ne razmišljam o svoji preteklosti," je takrat povedal zbranim novinarjem. "Samo naprej, naprej, naprej." Naslednje leto je dobil še cezarja za življenjsko delo. Zbrani na podelitvi so mu namenili dveminutne stoječe ovacije.
Mnogi so prepričani, da bi postal globalni zvezdnik, če bi igral tudi v hollywoodskih projekcijah, a Belmondo je vabila vztrajno zavračal, tudi zato, ker se ni hotel naučiti angleščine.
Poročen je bil dvakrat, vmes je imel afere z nekaterimi najlepšimi ženskami na svetu. V prvem zakonu z Elodie Constantin so se rodili trije otroci, najstarejša hčerka Patricia je leta 1993 umrla v požaru, imel je še hčer Florence in sina Paula Alexandra. Potem je bil v zvezi z Ursulo Andress, Lauro Antonelli in Mario Carlos Sotto Mayor. Leta 1988 je spoznal takrat 24-letno plesalko Natty Tardivel. Po več kot desetletju skupnega življenja sta se leta 2002 poročila, naslednje leto, Belmondo jih je imel že 70, se jima je rodila hči Stella Eva Angelina. Po ločitvi od Tardivelove leta 2008 je bil nekaj let v zvezi z nekdanjo Playboyevo zvezdo, 42 let mlajšo Barbaro Gandolfi. Zveza se je dramatično končala leta 2012, ona pa je bila obsojena, ker je ostarelega Belmonda osleparila za 200 tisoč evrov.
V javnosti se je nazadnje pojavil ob zabavi za svoj 88. rojstni dan, obdan je bil s svojimi otroki in vnuki. Umrl je 6. septembra na svojem domu v Parizu.
