Saša Britovšek
Nista si sami izbrali juda. Zgodilo se je naključje, ki mu lahko danes rečeta čudežno. Da bi oblekli bel kimono in spoznali tatami, se je Ani Sajko in Evi Cocej v preteklosti zgodilo zaporedje bolečih izkušenj, vsaki po svoje, a ju je usoda združila v prijateljstvu in v športu. Pred dobrim letom je ljubljanski Judo klub Golovec pristopil k evropskemu enoletnemu projektu za opolnomočenje žensk na pobudo predsednice kluba Špele Lampe. Za ženske, ki imajo za seboj težke življenjske situacije, je namreč lahko ukvarjanje s športom dobra odskočna deska za nove svetlejše korake. Tako je s pomočjo ZPM Moste-Polje k projektu povabila tudi Evo in Ano.
"Spoznali sva se tukaj, pred vrati telovadnice. Prišli sva brez pričakovanj in nekoliko previdno. Brez znanja, ne da bi vedeli, kaj judo sploh nudi - in da to ni le borba. Našli sva se in že prva ura je bila neprecenljiva. Še danes je tako, vsaka ura juda je posebna," navdušeno pripoveduje Ana, ki ji je judo v življenje prinesel rekreacijo, vrednote in prijatelje. Ko se je projekt po letu dni zaključil in so ostale udeleženke šle svojo pot, sta onidve ostali v klubu in danes v en glas odločno povesta, da zanju "ni več življenja brez juda".
To, da sta bili druga drugi prvi stik in nekakšna usoda, jima je olajšalo vstop v neznano okolje, se strinja Eva, mamica šestih otrok, ki si nikoli ni predstavljala, da bo kot mama samohranilka v svoj urnik lahko umestila kakršnekoli treninge, kaj šele borilno veščino. "Nisem si predstavljala, kaj bomo počeli. Glede na to, da je bil projekt namenjen opolnomočenju žensk, sem mislila, da se bomo morda veliko pogovarjali. A smo takoj začeli ogrevanje, predstavitev gibov, padcev ..." se spominja Eva in doda, da, ker ima za seboj izkušnjo nasilne zveze, kdo ve, ali bi sprejela zgolj moško družbo v novem okolju. Nato zadovoljno doda, da je prav zato hvaležna tudi Nuši in Špeli Lampe, ki sta direktorica in predsednica kluba.
Mehka pot uči vztrajnosti
Klub ju je sprejel medse. Pravita, da sta takoj vedeli, da "je to to". Judo je prišel ob pravem času. Ne glede na utrujenost, natrpan vsakdanji urnik in obveznosti otrok sta začeli spoznavati ozadje juda, sodobne japonske borilne veščine.
Ni več življenja brez juda.
"Judo je popolno nasprotje tistega, kar sem mislila, da je. Saj so se mi borilne veščine vedno zdele napadalne, agresivne. Kmalu pa sem spoznala, da se na teh treningih učimo svojevrstnega finega obvladovanja - tudi življenja, težav. Vadba nas uči, kako stopati skozi življenjske situacije brez dodatnega stresa. Kako sprejmeš, kar se ti dogaja zdaj in poskušaš z izkušnjami, četudi so slabe, peljati kolo življenja mirno naprej." Ana je mati dveh otrok, predvsem zanju želi biti zadovoljnejša, bolj nasmejana. Mirneje sprejema dejstvo, da se nič ne da z danes na jutri in da je za to potrebna vztrajnost. "Prav to je judo," doda. "Mehka pot, ki nas uči vztrajnosti." Ona je tista, ki je ob gledanju posnetkov juda rekla, da nje že ne bo nihče "metal po tleh". Nato pa je po prvem padcu, ki ji ga je zadala prav Eva, judo postal njena prva varna cona. Okolje, v katerem je končno začutila, da počne nekaj zase, kar je bil čudovit občutek. Skupaj z Evo sta se takoj odločili, da bosta trenirali dvakrat na teden.
Kljub temu, da je judo borilna veščina, je njeno bistvo obramba. Uči, kako izkoristiti nasprotnikovo šibko točko, da se ubraniš. Da se znaš obvarovati in hkrati zavaruješ tudi nasprotnika. Da ko pade, pade varno. V resnici pa začneš judo živeti, menita obe.
"Na začetku nisem bila zmožna narediti prevala, pri svojih letih in teži, ni me sram priznati," Eva nima težav predstaviti realnosti, s katero se je soočala na prvih urah. A z veliko volje in spodbude trenerja ter novih prijateljic je stopala korak za korakom. Sčasoma je bil napredek vse bolj očiten in večala se je ljubezen do tega športa. Ne le to, spremembe so opažali tudi njuni otroci, ki so ju k vadbi na veliko spodbujali. "Videli so, kako prihajam domov zadovoljna, da sem bolj pozitivna oseba; danes judo trenira tudi moja najmlajša hči. Največ pa mi pomeni, da sem jim s svojo vztrajnostjo postajala zgled, da se tudi v težkih časih ne smeš predati - moraš najti sebe," pove Eva, ki žari od pozitivne energije, saj je v svoji judo skupini našla novo družino.
Lažje skozi vsakdanje izzive
V času projekta so bile njune kolegice ženske, tudi begunke, nekaj jih je bilo iz socialno šibkejših družin. Ko sta se odločili za nadaljevanje življenja z judom, sta postali del heterogene skupine vadečih, kjer skupaj trenirajo starejši, študentje, ženske. "Opažamo, da takšna skupina deluje zelo dobro in da deluje zelo sveže. Punci sta po eni strani bolj odprti, pripravljeni sprejemati, pri seniorjih je opazno več energije, mladi člani pa gojijo nek spoštljiv odnos do starejših. Nikoli prej nismo imeli skupine za odrasle ženske," se pogovoru priključi tudi Špela Lampe, predsednica JK Golovec, in pojasni, da se je težko znebiti stigme, da je judo zgolj nekaj borilnega. Zato se trudijo šport predstaviti skozi njegove vrednote, opolnomočenje in stil življenja.
Ana pravi, da je to opolnomočenje začela pri sebi opažati kot samozavest in pozitivno naravnanost: "Vrednote juda so dejansko doprinos k boljši družbi. Postaneš mirnejši, sčasoma na izzive gledaš drugače. Premisliš, preden se lotiš reševanja težave. Tudi ko pride slab dan, se hitreje pobereš, tudi zato lažje shajaš z vsakodnevnimi izzivi."
Njuna velika želja je ostati v tem športu in nadaljevati. Pa ne le to, njuna pozitivna izkušnja je tako velikanska, da želita sodelovati v nadaljnjem opolnomočenju žensk skozi judo. Zdaj že pomagata pri vadbah, tudi svetujeta.
To poletje si želita obiskati Japonsko in tamkajšnji judo inštitut Kodokan, kjer je center judo skupnosti, športa, ki ga trenira okoli 44 milijonov ljudi in je drugi šport po priljubljenosti na svetu, takoj za nogometom. "Prejeli sva vabilo, naj obiščeva Kodokan, saj so preko naše direktorice slišali za najino zgodbo. Menijo, da lahko najina izkušnja prijazno povabi v judo še več žensk." Tako se Eva in Ana že trudita sredstva za pot na Japonsko pridobiti z donacijami preko JK Golovec. "Če se samo ena ženska odloči za takšen korak, kot sva se midve, bi bilo najino delo narejeno."
