Dan zmage: Po vojni sta morala resetirati življenje

V enem niti ne tako redkih letošnjih deževnih dni mi je vendarle uspelo lotiti se pospravljanja tiste omare. Saj vemo, vsi jo imamo - omaro, v kateri končajo stvari, s katerimi ne vemo prav, kaj bi, vemo pa, da ne sodijo v smeti. In vanjo tlačimo, shranjujemo, se tolažimo, da enkrat bo pa prav prišlo in da enkrat že bomo presortirali spomine. Priznam - zelo težko se ločim od predmetov, ki imajo nek pomen, verjetno bi me kak guru feng šuja, ko bi pogledal v moje omare in predale, obredno prebičal ali vsaj preklel, gospa iz resničnostnega šova, kjer čistijo dom in spotoma prodajajo še kaj duhovnosti o energijah, ki se zatikajo v navlaki, pa z gnusom nahrulila do obisti. V mojih predalih in omarah je verjetno zataknjene toliko energije, da bi lahko poganjala kako manjše duhovno združenje.

Ampak zato je še vedno v kleti dedkova omara iz češnjevega lesa, ki spominja na muzej v malem. Ali vsaj na depo muzeja. Diši po naši stari hiši in v njej so škatle spominov na neke druge čase. Zakladi, če mene vprašate, pa naj se novodobnim gurujem čiščenja karme in stanovanj njihove energije zataknejo v goltancu. So zgodbe babice in dedka in potem zgodbe maminega otroštva in potem še mojega. So recimo dopisnice medvojnih časov, kjer Mici piše domov, da je vse v redu, ampak med vrsticami in v številnih namigih čutiš, da ni, ker njen mladi mož ravno takrat ždi v taborišču v Begunjah in ne ve, kaj bo z njim. Slovenski kraji vsi po vrsti z nemškimi imeni, z znamkami rajha. Moti tudi odsotnost dedkovih pisanj. Seveda, nemški interniranec ni pisal domov, je pa kasneje popisal svojo pot po Evropi, vojne bolnišnice in strelne rane, pot večinoma opravljeno peš od severa Rusije do Francije in ujetništva. Lično zapisano na pisalni stroj.

Mici in Maks sta se našla v Kranju šele po vojni, po tem, ko je njen prvi mož umrl zaradi vojne in bolezni. Zanimivo je, da dopisovanja s sorodniki ne omenjajo vojnih razmer in trpljenja, le kakšni so trenutki in stanja v tistem hipu, kdo je zdrav in kdo ni in podobno, a breme tistega časa je nezgrešljivo. In oni deževni dan mi še bolj kot sicer ni jasno, kako si lahko želi nekdo vse to preurediti, zabrisati ta del zgodovine in prearanžirati zadeve tako, da bi našli prave in neprave. Vojna je bila strašna za vse. Mladi Maks ni želel streljati na nikogar, a je moral, če je želel preživeti na ruski fronti. Po vojni sta morala resetirati življenje, kar je bilo prej, je bilo uničeno, gradila sta skupaj na novo v Mariboru. Od službe v tekstilni tovarni do hiše, zgrajene iz ruševin povojnega Maribora. On je naredil kariero v tekstilni industriji, in ker je znal francosko in nemško, je veliko potoval, na koncu pa bil eden najstrožjih profesorjev na srednji tekstilni šoli.

Ampak nikoli ni govoril o tistih časih, tudi babica le nerada. Je pa bilo skozi jasno, da je bil kriv okupator. Da je bila vojna strašna reč, je bilo jasno samo po sebi, brez besed. No, pa tudi po tem, da so v špajzi vedno bile obvezne zaloge - pet litrov olja, nekaj kil moke in sladkorja. Vojna pusti globoke brazde, ki se v dolgih letih ne zarastejo.

In v spomin za vedno bom hranila tiste dopisnice, razglednice in tudi stare Cicibane, polne peterokrakih zvezd. Za otroke in njihove otroke. Pika.