Marko Crnkovič
V državi, ki se odlikuje z domnevno visokim številom izdanih knjižnih naslovov na prebivalca, obenem pa se sramotí z obupno nizko bralno kulturo (in funkcionalno pismenostjo), je poslanka državnega zbora - ki se sicer ne ukvarja s kulturo, kaj šele z bralno - pomotoma in po nemarnem bleknila, da je Bralna značka v osnovnih šolah "obvezna" (kar sicer ni) in da bi jo bilo treba ukiniti, ker prispeva k "zamorjenosti" mladih bralcev, namesto da bi jim privzgajala ljubezen do branja.
A že dan pozneje je skoraj neopazno šla mimo še ena čudna zgodba iz podobnega vica. Televizija Slovenija je v pomanjkanju senzacionalnejšega štofa pompozno začela Dnevnik s to velevažno novico, da je "skupina staršev" na šolske oblasti z ministrom za izobraževanje na čelu naslovila "poziv k posodobitvi šolstva". Gre da za to, da so otroci, zlasti osnovnošolci, (učno) "preobremenjeni, snovi je preveč, prostega časa je premalo, saj je vsakdanjega dela za šolo vedno več", pišejo v javnem dopisu Pikalu v društvu Svet staršev. "V večini primerov se (dogaja), da se za šolo ne učijo samo otroci, ampak cele družine."
Problem staršev samih
Kot oče dveh šoloobveznih otrok se čutim dolžnega in kompetentnega v zvezi s tem pripomniti naslednje.
Jasno je, da bo vsak starš svojemu otroku pomagal tudi pri učenju. Seveda pa to ne pomeni, da bo kar naprej in cele dneve z njim sedel in mu (namesto učiteljev) vtepal v glavo učno snov. Otrokov šolski uspeh je odvisen od cele vrste faktorjev. Med njimi je le nekaj takih, na katere lahko vplivamo starši. A tudi ti niso v celoti pod našo kontrolo. Lahko recimo poskrbimo za to, da bo otrok imel občutek za dolžnost in odgovornost, da se bo v šoli in v zvezi z njo trudil, in mu vcepljamo strahospoštovanje do šole kot obveznosti. Ker veliko drugih obveznosti vsaj med šestim in petnajstim letom starosti pač nima - zagotovo pa ne tako pomembnih kot učenje.
Poziv, ki so ga lansirali zaskrbljeni starši - seveda s posplošeno in nakladaško uvodno frazo, da bi ja bolj zaleglo: "Državljani Republike Slovenije imamo dovolj!" -, je samo izraz obsedenosti današnjih staršev z učnim uspehom njihovega razploda. Šola je v večji meri problem staršev samih kot pa njihovih otrok. Problem, ki so si ga naredili in podtaknili starši sami.
Bodoči stebri družbe
Šolanje njihovih otrok je za mnoge, premnoge starše problem zato, ker hočejo imeti vse v zvezi s svojimi otroki pod kontrolo. Pa seveda ne morejo. Ker otroci niso samo del družine, temveč so tudi del družbe. Manj glasen in manj operativen - ali manj vpliven, če hočete - kot njihovi starši, vendar ne manj legitimen. To je pač, levičarsko rečeno, ideološka indoktrinacija ali mehka družbena represija. Sistem oziroma režim, kot bi rekli nekateri, z vcepljanjem znanja dobronamerno in dobrohotno - četudi z deljenim uspehom - dela iz naših otrok bodoče stebre družbe.
V vseh teh desetletjih, odkar so se šolale generacije današnjih staršev, se je seveda marsikaj spremenilo. V odnosu med starši in otroki predvsem to, da najbolj glasni starši šolskim oblastem ne dovolijo, da bi njihovi otročički, izpostavljeni na milost in nemilost monstrumom ministrov in zavodov za šolstvo, med procesom socializacije, inkulturacije, indoktrinacije, če hočete - kar so samo druge besede za šolske kurikulume, preverjanje znanja in uveljavljanje discipline - preveč trpeli. Slovenski starši delajo na tem, da bodo nekega dne imeli zlate maturante in Zoisove štipendiste (in/ali za nameček še Luke Dončiće), vendar bi to radi dosegli brez ali vsaj s čim manj truda. Svojega in otrokovega truda.
Da ne bo pomote: če zagovarjam slovenski šolski sistem, to še ne pomeni, da mislim, da je idealen. Daleč od tega. Zlasti pri predmetnikih oziroma učnih snoveh je še veliko prostora za izboljšanje. Hočem samo reči, da so trenutno v Sloveniji veliko večji problem kot šolski sistem sam od učnega uspeha otrok obsedeni starši, ki pa za to niso pripravljeni storiti drugega, kot da se z njimi učijo - in vsake toliko napišejo zaskrbljeno pismo aktualnemu ministru.
