Kantfest: Kaj prihodnost prinaša, niti sama ne ve

​Kantfest je bil posnet v studiu (Danila Ženka), prejšnji petek so ga predvajali na spletu. Brez aplavzov, družabnosti, kar je bilo sedemnajstkrat del vsakoletnega srečanja izvajalcev lastnih skladb, skladateljev, besedilopiscev in pevcev, kot rečejo kantavtorjem. Žirija je letos za nastope izbrala samo slovenske glasbenike, nastopili so Blaž Mencinger, Matej Mijatović in Klemen Bračko, Miha Erič in Boris Sadar, Sundzaen (Sandi Sadar Šoba in Dejan Bogomolec), Anže Palka, 3:RMA (Urška Supej in Maša But), Primož Vidovič, Neža Pavlovič, Urška Videnšek, Kašmir (Barbara Rehar in Tomi Grozaj) in Andrej Vilčnik. Zlato kanto je prejel Primož Vidovič, srebrno Blaž Mencinger, bronasto Urška Supej in Maša But, spletno občinstvo je nagradilo Andreja Vilčnika.

Peli so pesmi o posledicah alkoholizma, o čvekih, brez katerih ne gre, o tem, kako se nam pred očmi sesuva prihodnost, o zapostavljenih umetnikih, o pasivnem čakanju, ki nič ne premakne, o tem, kako se človek s prevodom izgubi, o tem, da je smisel prišel na slab glas, in drugem. Inštrumenti, ki so jih uporabljali, so bili kitara, violina, klavir. "Kontinuiteta je pomembna, trajna začasnost in negotovost sta smrt za razvoj in priložnost za krizne in vojne dobičkarje," je Peter Andrej, organizator Kantfesta, razložil, zakaj je vztrajal, da se festival, ki so ga od poletja prestavljali in mu prilagajali obliko, izvede tudi v izjemnih razmerah.

Že prvi festival, ki je bil organiziran pod okriljem ruškega Cezama, v koprodukciji s klubom KU-KU, je Ruše postavil na zemljevid kantavtorstva v širši regiji. Tomaž Pengov, Marko Brecelj, Drago Mlinarec, Feo Volarič, Drago Mislej - Mef, Severa Gjurin, Adi Smolar, Svetlana Makarovič, Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Neca Falk so imena, ki so določala kakovosten nivo in tudi popularnost festivala. Veljal je za odskočno desko za neuveljavljene glasbenike in od leta 2012 je mednaroden, povezan s tujimi festivali, ponudi tudi priložnosti za stike s (kantavtorskim) svetom. Povezan je tudi z Radiem Maribor in Prvim programom Radia Slovenija in pesmi so torej na voljo glasbenim urednikom, da jih predstavijo vsej Sloveniji. Vprašam, koliko je kantavtorske glasbe na radiu in TV. Odgovori s protivprašanjema in pripombo: "Koliko stane Ema in kakšen je njen prispevek kvalitetne glasbe in besedil k zdravju duha v zdravem telesu slovenske kulture? Kdaj ste na kateremkoli radiu podnevi ali do policijske ure slišali Tomaža Pengova, Ježka, Marka Breclja, Janija Kovačiča, Katarino Juvančič, Iztoka Mlakarja, Andreja Trobentarja, Same babe, celo Adija komaj kdaj, da ne omenjamo skupine Hiša, Marka Groblerja ali Xenie Jus in podobnih? In potem se delamo, da se čudimo."

Pobeg v mainstream ali splošno sprejetost med smeške in všečke se mu zdi logičen. "Šlogarica bi rekla: o, zlati vek zdaj tebi pride, vsi bodo odpirali usta tako, kot splošni okus pričakuje! Vsi tako, kot glasbena industrija pričakuje! Ali pa so ti časi že tu?" Rešitev za drugačno glasbo so drugačni kanali, ki so prav zaradi spleta mogoči. "Tako kot določen oddajnik pošilja določen spekter frekvenc določenemu sprejemniku, si bo vsak našel svojo publiko, svoje pleme, svoj sprejemnik in bo poslušal svoje. Moč takih je v povezovanju, da na mednarodni ravni presežemo majhnost in obrobnost. Seveda tako, da se prilagodimo, a zadržimo svojo posebnost, jezik." Poudari, da je Kantfest iz Ruš, a je že zelo zgodaj imel veselje do povezovanja in druženja različnih glasbenikov, njihovih poetik ter prepoznal pomembnost povezovanja s partnerji od drugod. "Trudili smo se za povezave in jih negovali. Bistveno za rast festivala je naša mobilnost in tudi povezovanje s pesniki, ki so naravni zavezniki kantavtorjev. To sodelovanje dvanajsto leto poteka skozi projekt Združene države poezije, ki druži pesnike in glasbenike, da tako podpirajo drug drugega."

V zadnjem času se je še posebej pokazalo, kako zelo pomemben je prostor, da bi neka stvar lahko dihala in se razvijala. "To se kaže ob sedanjem oženju razmišljanja v korist populizma, ki mu sledi oženje prostora kulturi in umetnosti - in še posebej industriji dogodkov, sledilo pa bo tudi oženje prostora knjigi, glasbenim izdajam, slednje se je že zgodilo," meni Peter Andrej. "To potrjuje pomembnost prostorov, ki jih Kantfest širi, prostorov za srečavanja, izmenjavo izkušenj, stikov, za dogovore o bodočih sodelovanjih, koprodukcijah, samokritiko, vizije in trajanje."

Kako naprej? "To vprašanje visi nad vsakim od nas in tudi nad festivalom. Nikar se ne farbajmo, v resnici nihče noče vedeti, kaj prinaša prihodnost, in mislim, da niti ona sama tega ne ve. Kar je edino gotovo, je, da prihodnost zahteva pogum."