Občina Sveti Jurij v Slovenskih goricah je izdala knjigo o Ivanu Roškarju z Malne, velikem slovenskem narodnjaku, županu, deželnem in državnem poslancu. Napisala sta jo prof. Milena Kokol in Aleksander Purgaj, v njej pa orisala življenjsko pot tega velikega Slovenca, ki je bil dolga desetletja povsem pozabljen. Izpostavila sta njegovo vlogo in pomen za ohranitev slovenstva in predvsem velikanski prispevek za prosvetljevanje in izobraževanje kmetov ter njegovo vsestransko skrb za razvoj podeželja. Seveda nista mogla mimo Roškarjeve vloge v lokalnem okolju, kjer je pustil trajne sledi in se vpisal v krajevno zgodovino z mnogimi dobrimi deli. Roškar sodi v krog pomembnih narodno-političnih delavcev in iskrenih slovenskih domoljubov na slovenskem Štajerskem od preloma 19. in 20. stoletja do odhoda iz aktivne politike v prvi jugoslovanski državi leta 1922. Pečat je pustil tudi v lokalni zgodovini današnje občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Vedno je zagovarjal slovenstvo in gospodarsko-družbeni napredek slovensko-goriškega podeželja ob občutljivi severni meji.
Ni šel v šole, pač pa v uk
Ivan Roškar se je rodil kot nezakonski sin materi Amaliji Roškar in očetu Juriju Knupležu 8. aprila 1860 na Malni, umrl je 23. maja 1933 v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju v času nadučitelja Matije Rajšpa; ta je mladino veliko učil o kmetijstvu, kar je najbrž vplivalo na Ivana, ki se je že takrat zanimal za mnoga žgoča vprašanja kmetijstva v domačem okolju. Nadučitelj Rajšp je pouk kmetijstva izvajal na šolskem vrtu. Kot sta zapisala avtorja knjige, je Roškarja "verouk poučeval zelo razgledani mladi kaplan Franc Švarc. Ta je mlade navduševal za obisk farne bukvarnice in Ivanu odprl vrata v svet knjig." Že kot otrok je spoštoval nauke katoliške vere in je do konca svojega življenja ostal pobožni kristjan.
Knjige so ostale njegove stalne spremljevalke in iz njih se je veliko naučil ter na nek način nadoknadil pomanjkanje formalne izobrazbe. Kronisti navajajo, da v šoli ni blestel, a si je kljub temu pridobil odlično predznanje.
"Razvijanje zavesti med kmečkim ljudstvom"
Kot razgledan in načitan mladi kmet se je takoj vključil v krajevno slovensko politiko in postal leta 1885 župan Malne. Kasneje je sodeloval v okrajnem zastopu, v lenarški okrajni hranilnici, v krajevni posojilnici in podružnici Kmečke družbe. Bil je ustanovitelj društva Edinost in njegov predsednik ter ustanovitelj Knjižnice in čitalnice pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah. Veljal je tudi za velikega podpornika slovenske šole in ima veliko zaslug za gradnjo novega šolskega poslopja v domačem kraju leta 1909. Leta 1907 je bil Ivan Roškar ustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze. S tem je začela njegova politična kariera strmo naraščati in kmalu se je uveljavil v širšem prostoru slovenske Štajerske - 1907. je z odličnim volilnim rezultatom postal deželni in državni poslanec. Na volitvah leta 1907 je kandidiral v volilnem okraju Maribor - levi breg, ki je obsegal sodne okraje Maribor - levi breg, Lenart, Ljutomer in Radgona. Zmagal je s prepričljivo večino glasov (68 %) pred štajercijancem Senekovičem. Ta volilni uspeh je Roškar ponovil tudi na volitvah leta 1911.
Zahteval, da slovenski vojaki služijo vojaški rok v Sloveniji
Deželni in državni poslanec
Zaradi narodno-političnega delovanja in politične nadarjenosti je bil v štajerskem deželnem zboru v Gradcu nadvse prepoznavni deželni poslanec. V dunajskem državnem zboru je znal često povzdigniti glas - in če je bilo treba, tudi udariti po mizi. Navezal je številne stike z drugimi slovanskimi poslanci in med drugim terjal ustanovitev slovanskih univerz v Ljubljani in v Brnu. Po prevratu leta 1918 je podpiral generala Maistra in bil tesni sodelavec dr. Milana Goriška pri prevzemu oblasti v Lenartu in v okoliških krajih, saj je vodil Narodni svet za okraj Lenart. Podpiral je ustanovitev prve jugoslovanske države, Kraljevine SHS. V Protićevem kabinetu je bil minister za kmetijstvo.
Kot poslanec v Beogradu se je zanimal za strokovna kmečka vprašanja (gasilstvo, lov, regulacija vod, napredek govedoreje in svinjereje, sadjarstva in vinogradništva, drobitev kmečkih posesti, podeželska obrt). Kot poslanec in minister v vladi je zahteval, da slovenski vojaki služijo vojaški rok v Sloveniji; njegovi pobudi je ostro nasprotoval vrh kraljeve jugoslovanske vojske v Beogradu.
Slovenska kmečka zveza
Slovenska kmečka zveza je bila slovenska kmečka stanovska organizacija v prvi polovici 20. stoletja, ki je delovala v okviru slovenskega katoliškega političnega tabora. Njeni začetki segajo v Avstro-Ogrsko, ko je bila 21. januarja 1907 v Mariboru ustanovljena Slovenska kmečka zveza. Njen ustanovitelj in prvi predsednik je bil poslanec Ivan Roškar. V okviru Slovenske kmečke zveze je potem delovalo večje število krajevnih kmečkih zvez. Omrežje krajevnih kmečkih zvez je delovalo naprej tudi po propadu Avstro-Ogrske, znotraj Kraljevine SHS. Po nastanku Dravske Banovine se je krovna organizacija preimenovala v Jugoslovansko kmetsko zvezo za Dravsko banovino. Zaradi opozicijske drže do takratnega režima jo je banska uprava pod banom dr. Dragom Marušičem z odlokom 2. decembra 1931 razpustila.
Desetletja pozabljen narodnjak
Ivan Roškar je bil eden od prepoznavnih in odločnih slovenskih narodnjakov na slovenskem Štajerskem in neformalni vodja kmečkih množic na prelomu stoletja, vse do razpada monarhije leta 1918. Vedno je zagovarjal slovenskega kmeta, kmečki stan in podeželje nasploh. Ko omenjamo vpliv in veljavo Ivana Roškarja med kmečkim prebivalstvom, je treba upoštevati Roškarjevo gospodarsko moč in premoženje, ki ga je uvrščalo v krog največjih in najvplivnejših veleposestnikov. Zato je v prvi vrsti zagovarjal njihove interese in interese velikih kmetov, na težave malega kmeta, želarja in viničarja je znal občasno tudi pozabiti.
Prijateljeval je s številnimi intelektualci takratnega časa, vplivnimi slovenskimi narodnjaki in politiki, še zlasti z dr. Antonom Korošcem, ki je občasno zahajal na Roškarjevo vinogradniško posestvo na Slateniku. V politiki je bil predstavnik večjih kmečkih posestnikov, ki so prenašali na podeželje in izvajali v parlamentu načela in taktiko SLS.
Do konca je ostal pošten, osebno in politično neomadeževan. Uvrščamo ga med iskrene slovenske rodoljube in predane narodnjake na Štajerskem; v novejši zgodovini osrednjih Slovenskih goric je pustil trajne in globoke sledi. Zato si zasluži javni in zgodovinski spomin. Ob izidu knjige je domača občina Sveti Jurij pripravila njeno predstavitev s krajšim simpozijem, ki ga je v nabito polni dvorani spremljala množica domačinov in številnih uglednih gostov. Na njem smo med drugim slišali pobudo, da bi po Ivanu Roškarju poimenovali osrednji trg v občinskem središču. Tam lepo raste potomka najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta, ki nosi Roškarjevo ime. Na simpoziju so še predlagali obnovo nekdanjega mlina z žago, kar bi bil nadvse dragocen prispevek ne samo k ohranjanju spomina na Ivana Roškarja, pač pa k ohranjanju kulturne dediščine v tem delu Slovenskih goric nasploh. Na njegovi domačiji na Malni še vse do danes ni spominske plošče, tako da bodo morali urediti še to. A prvi korak k trajnemu ohranjanju njegovega spomina je bil narejen z izdajo knjige, ki bo kot dragoceni vir služila za nove, poglobljene znanstvene zgodovinopisne raziskave.
