Španski otok La Palma, eden od Kanarskih otokov, na katerem je pred dobrim tednom izbruhnil vulkan Cumbre Vieja, je od Slovenije oddaljen več tisoč kilometrov, a posledice tega izbruha smo občutili tudi pri nas. Zaradi višinskih jugozahodnih zračnih tokov je namreč minuli konec tedna tudi naše kraje dosegel žveplov dioksid iz tega vulkanskega izbruha. Koncentracija sicer ni bila velika, a merilne naprave so jo zabeležile.
V minulih dneh je po približno treh tednih mirovanja spet izbruhnila tudi Etna na Siciliji.
Oblak dima in pepela je dosegel višino 9000 metrov, je sporočil italijanski inštitut za geofiziko in vulkanologijo. Ob primernih zračnih tokovih bi tudi del tega oblaka lahko zaneslo do nas. Vsi pa se najbrž še spomnimo, kako je izbruh islandskega vulkana z neizgovorljivim imenom Eyjafjallajökull leta 2010 za več tednov ohromil letalski promet nad skoraj vso Evropo. Posledice je čutilo kar osem milijonov potnikov, ki so se morali odpovedati svojim načrtom ali jih spremeniti.
Še veliko hujše pa so bile posledice nekaterih silovitih vulkanskih izbruhov v preteklosti, ki so povzročili globalne spremembe vremena, z njimi pa lakote, epidemije in tudi velike družbene spremembe.
Najmočnejši naravni pojav
Beseda vulkan izvira iz imena Vulkan boga ognja v rimski mitologiji, ki naj bi imel pod Etno svojo kovačnico. Vulkanski izbruhi veljajo za najmočnejše naravne pojave na našem planetu. V preteklih deset tisoč letih je bilo na Zemlji dejavnih najmanj 1500 ognjenikov, od katerih jih je v času dokumentirane zgodovine bruhalo več kot 500. Večina delujočih vulkanov je na širšem območju Indonezije in Nove Gvineje ter v Južni in Srednji Ameriki in na Kamčatki oziroma v celotnem "ognjenem pasu", ki obkroža Tihi ocean.
Moč oziroma silovitost vulkanskega izbruha merijo strokovnjaki z indeksom vulkanske eksplozivnosti (volcanic explosivity index ali VEI), ki upošteva volumen izbruhanega materiala in višino, ki jo doseže oblak delcev, prahu in pepela. Lestvica, podobna tisti, s katero merijo moč potresov, sega od 0 do 8, pri čemer je vsaka naslednja stopnja desetkrat močnejša od prejšnje.
Vezuv, ki molči od leta 1944, se bo zanesljivo prej ali slej zbudil
Najvišja, osma stopnja označuje tako imenovane supervulkane, katerih izbruha v obdobju obstoja človeštva še nismo doživeli, so pa njihove sledi ostale v kamninah. Za najmočnejše izbruhe v zgodovini Zemlje veljajo trije izbruhi supervulkana, ki je še danes aktiven pod Yellowstonskim parkom v ZDA. Prva od treh kataklizem naj bi se bila zgodila pred 2,1 milijona leti, druga pred 1,2 milijona leti, tretja pred 640 tisoč leti pa je oblikovala še danes viden krater, dolg 48 in širok 72 kilometrov. Z lavo, ki je bruhala iz tega supervulkana, bi lahko napolnili cel Grand Canyon. Supervulkan pod Yellowstonskim parkom je še vedno živ, strokovnjaki pričakujejo v (geološko gledano bližnji) prihodnosti še močnejši izbruh, ki bi napolnil kar enajst Grand Canyonov in pri katerem bi se sprostila energija, stokrat večja od tiste, ki jo vsebuje celotna zaloga jedrskega arzenala na Zemlji. Leta 2013 pa so na dnu Pacifika vzhodno od Japonske odkrili še večji supervulkan. Podvodni masiv Tamu se v dolžini kar 640 kilometrov z morskega dna dviga štiri kilometre visoko, posledice tega izbruha bi bile povsem nepredstavljive.
Takšni superizbruhi so zelo redki, zgodijo se vsakih 50 tisoč ali celo 100 tisoč let. K sreči, saj so to globalne kataklizme, ki ne samo spremenijo celotno podnebje, ampak lahko tudi ogrozijo vse življenje na Zemlji. Strokovnjaki domnevajo, da je pred 70 tisoč leti zaradi izbruha supervulkana Toba, ki leži na območju današnje Indonezije, umrlo 60 odstotkov vseh živih bitij na planetu.
Najglasnejši zvok vseh časov
V sodobni, zapisani zgodovini velja za najhujši vulkanski izbruh, pripisali so mu VEI 7, erupcija Tambore, zdaj 2722 metrov visokega ognjenika na otoku Sumbawa v Indoneziji. Do aprila 1815 je bil visok kar 4300 metrov, a ob silovitem eksplozivnem izbruhu je vrhnji del gore razneslo. Takoj naj bi bilo umrlo okoli 92 tisoč ljudi, še hujše pa so bile posledice v naslednjih letih. Izbruh je povzročil močne klimatske spremembe, leto 1816 je v analih zapisano kot leto brez poletja. Nenavadno nizke temperature in malo sonca so povzročili izpad letin ne samo v Aziji, temveč tudi v Evropi in Severni Ameriki, ter tri leta trajajočo hudo lakoto. Število žrtev lakote je po mnenju strokovnjakov doseglo milijon, nato je izbruhnila še epidemija kolere, v kateri so žrtve preštevali v desetinah milijonov. Tako izbruh Tambore leta 1815 velja ne samo za najmočnejšega, ampak tudi za najbolj smrtonosnega v zapisani zgodovini.
Podobno obsežne so bile posledice izbruha vulkana Laki na Islandiji leta 1783, ki so mu pripisali sicer "le" stopnjo 6. Vulkan je bruhal osem mesecev, strupeni plini so v tem času pomorili več kot polovico živine na otoku. Del izbruhanega žveplovega dioksida je padal na zemljo kot kisli dež in ta je uničil posevke, v ozračju nakopičen pa je povzročil padec temperature, kar je onemogočilo letino naslednje leto. Samo na Islandiji je umrlo več kot deset tisoč ljudi, skoraj četrtina takratnega prebivalstva, posledicam izbruha pa pripisujejo tudi 23 tisoč žrtev lakote na britanskem otočju. Nekateri strokovnjaki domnevajo, da je lakota, ki so jo zaradi slabih letin v naslednjih letih čutili povsod po Evropi in celo v oddaljenem Egiptu, pripeljala tudi do francoske revolucije.
Bolj znan je izbruh vulkana Krakatau na istoimenskem otočku med Sumatro in Javo v Indoneziji leta 1883, ki je bil opisan v več knjigah in predstavljen v filmih, hkrati pa je pomenil začetek vulkanološke znanosti. Na otoku so se 27. avgusta 1883 začele vrstiti silovite eksplozije, katerih oglušujoče bobnenje naj bi bili slišali celo v 3500 kilometrov oddaljeni Avstraliji. Po številnih trditvah je bil to najglasnejši zvok v zgodovini sploh. Prej 450 metrov visok ognjenik se je po izbruhu, ki so mu pripisali VEI 6, sesedel vase, kar je povzročilo več kot 30 metrov visok cunami, ki je zahteval 36 tisoč žrtev na obalah Jave in Sumatre.
Za največji izbruh v 20. stoletju velja erupcija 1397 metrov visokega vulkana Pelee na karibskem otoku Martinique 8. maja 1902, ki naj bi bila po nekaterih podatkih zahtevala 29 tisoč žrtev, po drugih pa celo 36 tisoč. Večina žrtev je umrla v piroklastičnem plazu, oblaku vročega vulkanskega pepela, ki je zasul pristaniško mesto Saint-Pierre.
Drugi najbolj smrtonosni izbruh minulega stoletja se je zgodil novembra 1985 v kolumbijskih Andih. Vrh vulkana Nevado del Ruiz, visokega kar 5321 metrov, je bil prekrit s snegom in ledom. Ko je izbruhnil, sta vroča lava in pepel v trenutku stopila led, kar je sprožilo ogromne plazove blata in zemlje, ki so pod seboj pokopali mesto Armero, čeprav je kar 50 kilometrov proč in 5000 metrov nižje. Umrlo je 22 tisoč ljudi.
Vezuv je najnevarnejši
Sama moč izbruha pa ni vedno neposredno povezana s številom žrtev oziroma nevarnostjo, ki jo vulkan pomeni za okolico. Kateri vulkan je najnevarnejši na svetu, je odvisno od definicije nevarnosti. Eden od kriterijev, uporabnih za načrtovanje varnostnih ukrepov, je skupno vulkansko tveganje. To tveganje lahko opišemo kot integrirano vrednost med verjetnostjo izbruha določene jakosti in škodo, ki bi jo povzročil. Ta vrednost pa se s časom lahko spreminja. Če bi se denimo izbruh vulkana Nevado del Ruiz z enako močjo zgodil 150 let prej, bi bilo žrtev po izračunih le okoli tisoč. Toliko ljudi je takrat živelo na osamljenih kmetijah na območju, kjer se je leta 1985 razprostiralo mesto Armero. Naraščanje števila prebivalcev in množično naseljevanje na plodnih vulkanskih pobočjih nevarnost, ki jo pomeni izbruh, močno povečujeta.
Ampak ne glede na neenotne definicije, strokovnjaki na vprašanje, kateri vulkan je najnevarnejši na svetu, odgovorijo v en glas: Vezuv v Neapeljskem zalivu v Italiji. Razlog je, da so za Vezuv značilni izbruhi zelo eksplozivni ter da so pobočja in celotno območje okoli vulkana zelo gosto poseljena; mesto Neapelj je od vulkana oddaljeno le približno 20 kilometrov. Ob velikem izbruhu bi lahko bilo ogroženih več kot tri milijone ljudi. Vezuv sicer molči že od leta 1944, vendar je povsem gotovo, da se bo prej ko slej zbudil, vsekakor v človeškem časovnem okviru (kar pomeni od nekaj desetletij do stoletja, v nasprotju s tako imenovanimi supervulkani, ki izbruhnejo precej redkeje). Med zelo nevarne vulkane uvrščajo tudi Nyiragongo v Kongu, ki pomeni realno tveganje, da s hitrimi tokovi lave uniči mesto Goma na njegovih južnih pobočjih, in Merapi v bližini mesta Yogyakarta na osrednji Javi, kjer v krogu manj kot osem kilometrov od kraterja živi več deset tisoč ljudi.
Vulkani v Evropi
Čeprav Evropa ni močno aktivno vulkansko območje, pa je bilo tudi na stari celini v zadnjih deset tisoč letih aktivnih okoli sto vulkanov. Največ jih je še vedno v Italiji in Grčiji ter na Islandiji.
Najvišji vulkan v Evropi je Etna na vzhodni obali Sicilije, med mestoma Messina in Catania. Njen jugovzhodni krater je po pol leta povečane aktivnosti postal višji in po novem dosega 3357 metrov nadmorske višine. Že 600 tisoč let star vulkan je še danes močno aktiven. Močnejši izbruhi si sledijo vsakih nekaj let, vendar običajno ne zahtevajo človeških žrtev.
Vulkanska zgodovina v Sloveniji
Ozemlje današnje Slovenije ima zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, del katere je tudi vulkanska dejavnost. Njen ostanek je danes pogorje Smrekovec. V obdobju terciarja pred 30 milijoni let je bil Smrekovec zelo velik podvodni vulkan, ki je večkrat zapored izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. V zemlji okoli njega najdemo kamnine, ki so produkt lave ali pepela. Pod severnim pobočjem Smrekovca poteka tektonska prelomna cona, ki ločuje afriško in evropsko tektonsko ploščo.
Zadnji vulkan na območju današnje Slovenije je bruhal pred tremi milijoni let na Goričkem, njegov krater naj bi bil imel približno kilometer premera. Posledica vulkanske aktivnosti so številni termalni izviri v tem delu Slovenije.
Vezuv je edini aktivni vulkan, ki leži na evropski celini (vsi drugi so na otokih). Njegov najznamenitejši izbruh je leta 79 n. št. v samo 18 urah pod seboj pokopal antični rimski mesti Pompeji in Herkulanum. Močneje je bruhal tudi leta 1631, zadnjič pa leta 1944, ko je umrlo 49 ljudi.
Nenehno aktiven je vulkan Stromboli na istoimenskem otoku severno od Sicilije. V razmiku nekaj ur bljuva manjše količine vulkanskega materiala. Vulkanski stožec, ki se dviga 920 metrov nad morsko gladino, se nadaljuje še okoli 2000 metrov globoko v morje.
Na Islandiji je več kot sto vulkanov, med njimi jih je več kot 25 bruhalo v novejši zgodovini. Najbolj se bojijo izbruha 1480 metrov visokega vulkana Hekla na jugu Islandije, ki so ga prebivalci že v srednjem veku poimenovali Vrata pekla. Ognjenik je zlasti nevaren zato, ker je njegova "vžigalna vrvica" izredno kratka. "Hekla te nikoli ne opozori veliko prej. Ob zadnjem izbruhu je začelo bobneti le uro in pol pred izbruhom magme, leta 1970 pa samo 25 minut prej," opozarjajo islandski geofiziki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
