Mnogi Slovenci menijo, da Gorenjsko na turističnem zemljevidu predstavlja zgolj Bled, pozimi pa morda še Kranjska Gora s skakalno meko Planico. A to še zdaleč ni vse, smo lahko pretekli teden ugotavljali slovenski novinarji ob ogledu Soriške planine, Bohinja, Ribnega in tudi Jezerskega. Pot nas je iz Ljubljane najprej vodila prav na Jezersko, ki je v času Avstro-Ogrske v večjem delu sodilo pod koroško pokrajino, kar nam domačini radi povedo. V zadnjem obdobju pa sta turistični pečat tej regiji dala zakonca Marjan in Katja Batagelj, ki sta prek podjetja Batagel & Co. sicer skoraj tričetrtinska lastnika podjetja Postojnska jama, ki upravlja istoimensko turistično atrakcijo. Ob našem obisku Jezerskega sta Batageljeva povedala, da večino leta preživita prav na Jezerskem, kamor sta zahajala, še preden sta pred tremi leti temeljito obnovila tamkajšnjo Vilo Planinka, ki je sedaj petzvezdični hotel s 23 sobami.
Batageljeva na Jezerskem še nista rekla zadnje
Hotel je lepo, pravzaprav precej luksuzno opremljen, v njem je poskrbljeno za vsak detajl. Videti je, da z njim Batageljeva ciljata na bolj petične turiste. Še vedno pa je v ospredju doživljanje prečudovite in skorajda neokrnjene narave, zato vas ne sme presenetiti, če brezžični internet velikokrat ne bo deloval. Zakonca Batagelj povesta, da je ob hotelu in v njem zaznati številne pozitivne energetske točke, kar so potrdili tudi strokovnjaki s tega področja. Pred hotelom raste kar 2000 različnih, na tem območju bolj ali manj avtohtonih rastlin.
Prenočitev z zajtrkom vas bo v njem stala od 250 do 500 evrov, a četudi so cene za slovenske razmere precej zasoljene, je hotel bolj ali manj v celoti zaseden, kljub epidemiji covida-19. Ni presenetljivo, da Planinka ponuja tudi masažne in velnes storitve, a tega bo še precej več, ko bosta Batageljeva na bližnji lokaciji nadaljevala ponudbo z novo investicijo, kajti odkupila sta že celotni kompleks nekdanjega hotela Kazino. Sprva sta imela v Vili Planinka 80 odstotkov gostov iz tujine, zadnji dve (koronski) leti pa je Slovencev že za polovico obiska pri njih. Posebno ponosni so na ponudbo 176 slovenskih vin.
Planšarsko jezero v obliki srca
Občina Jezersko, ki nekako ločuje Karavanke od Kamniško-Savinjskih Alp, ima natanko 666 prebivalcev, in kot je videti, to ni kakšno zakleto, hudičevo število. Imajo namreč tudi Planšarsko jezero v obliki srca, ob katerem stoji večje gostišče, ki je bilo tudi v času našega obiska polno obiskovalcev. Planšarsko jezero naj bi bilo nastalo po ukinitvi žage, ko se je začela razlivati voda. Srce in dobro počutje, za kar poskrbita izjemno čista voda in svež gorski zrak, verjetno pa tudi domače žgane pijače, sta značilnosti, ki opisujeta Jezersko, območje tik ob avstrijski meji in pod znamenito goro Grintovec. V zadnjem obdobju odkrivajo Jezersko predvsem pohodniki, vse bolj pa z uporabo električnih koles tudi kolesarji, saj jim je na voljo okrog 50 kilometrov gorskih kolesarskih poti. Lani so na Jezerskem našteli že 23 tisoč prenočitev.
Petsto let stara županova domačija
V goste, v svojo prenovljeno Šenkovo domačijo, ki prav letos zaznamuje 500 let obstoja, nas je sprejel župan Jezerskega Andrej Karničar z ženo Polono. Gospa Karničar nam je kuhala, župan pa nam je stregel hrano. No, ne zgodi se ravno vsak dan, da ti postreže župan, pa tudi vsak dan ne ješ na prostem s pogledom na bližnje gore. Veliko sta investirala v obnovo domačije znane družine Karničarjevih, in kot nam je povedal župan, so morali prodati kar nekaj zemljišč za to naložbo, tudi posojil nimajo malo. A ni jim žal, saj je obisk dober. Posebno pa jih veseli, da so prejeli najvišje državno restavratorsko nagrado za obnovo domačije v čim bolj avtentičnem starem stilu gradnje, tudi z lesom, ki je star več kot 350 let.
Z njihovo domačijo, kjer se s turizmom ukvarjajo zadnje desetletje, je dobro poskrbljeno tudi za malo manj petične goste Jezerskega, kar pa nikakor ne pomeni, da njihova ponudba ni vrhunska. Člani naše novinarske odprave so najbolj hvalili njihove ajdove žgance, ki jih požigajo na koroški način, postrežejo pa z ajmohtom oziroma, v našem primeru, telečjo obaro, lahko pa je obara tudi ovčja ali perutninska. Kot predjed ni manjkal tipični pastirski masunjek ali maslovnik (pripravljen iz sladke in kisle smetane ter zamešan z malo ajdove moke), za sladico pa buhtelj s slivovo marmelado. Za prste obliznit.
Glamping v Ribnem
Sledil je skok v Ribno, kraj blizu Bleda, kjer imajo ob hotelu, ki se ponaša s tem, da njegovi gostje naj ne bi ustvarjali odpadkov, še dve naselji glamping hišk. Za starejše je bolj v naravnem okolju in se imenuje Slovenska vas, novejše, odprto šele letos, pa ponuja gostom v vsaki hiški tudi džakuzi in infrardečo savno ter so ga poimenovali Kolesarska vas. Obe naselji s skupno 25 hiškami sta v prvi vrsti namenjeni kolesarskim gostom, saj je tudi njihov lastnik Matija Blažič velik ljubitelj kolesarstva, zato ni presenečenje, da v hotelski avli ne manjka nobena od majic naših najboljših slovenskih kolesarjev. Trenutno so 80-odstotno zasedeni.
Bohinj ni kraj, ampak dolina
Prespali pa smo v popolnoma novem bohinjskem Eco hotelu, ki je v 51-odstotni lasti kriptomilijonarja Damiana Merlaka (ta sicer živi na Malti) in v 49-odstotni lasti Jureta Repanška, ki kot direktor tudi vodi hotel. Čeprav mnogi Slovenci menijo, da je Bohinj kraj, se tako imenuje celotna dolina in po njej je dobilo ime jezero. So pa večji kraji na tem območju, katerega dve tretjini sta v Triglavskem narodnem parku, Stara Fužina, Ribčev Laz in Bohinjska Bistrica.
V Bohinju zelo skrbijo za okolje, saj se, kot rečeno, večinoma razprostira v ekološko zaščitenem Triglavskem narodnem parku, in želijo, da gostje parkirajo avtomobile čim dlje od jezera. Tako kot na Jezerskem tudi tu prevladujejo pohodniki in kolesarji, seveda pa se je mogoče še okopati v naravnem jezeru. Kolesarjenje po dih jemajočih strminah je posebno doživetje, kar smo tudi sami preizkusili.
Nekdaj je na Bohinjskem, ki se mu je v nemškem jeziku reklo Alt Hammer (staro kladivo), prevladovalo železarstvo, sedaj pa je ob lesni industriji vse podrejeno turizmu, a to bolj butičnemu in ekološkemu. Za Bohinj, ki je znan še po siru, posebno po mohantu, v zadnjem času pa tudi po festivalu cvetja, velja pregovor, da ima tam "dež mlade"; no, zjutraj nas res ni hotela v dolini zapustiti megla, kar je značilen pojav za to območje. Dvignili smo se nad Bohinj vse do Soriške planine, ki jo poleti ob praviloma prepolnem Bohinju radi zasedajo gostje v avtokampih, pa tudi drugi, ki jim je blizu pohodništvo, pozimi pa je to pravi raj za smučarje. Z vrha Soriške planine je ob lepem in jasnem vremenu mogoče ujeti pogled vse do Trsta ali Ljubljane.
Gorenjska torej ponuja oddih tistim, ki se pustijo razvajati, in vsem, ki so med dopustom radi aktivni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
